Duhovnik, ki se je uprl pomilovanju sebe in uspešno izgubil odvečne kilograme

Ameriški duhovnik Samuel (Sam) Medley, ki deluje v misijonarski Družbi Naše Gospe Presvete Trojice, se lahko pohvali z izjemnim uspehom, ki ga je dosegel v zadnjih mesecih. V obdobju enajstih mesecev je namreč izgubil več kot 45 odvečnih kilogramov.  

Za spremembo se je v prvi vrsti odločil zaradi želje po boljšem fizičnem počutju, je povedal v podkastu The Catholic Talk Show. Kot pripoveduje, je bil znotraj skupnosti zadolžen za številne projekte, skupine in duhovne odmike, ob tem pa je pogosto pozabljal nase. Njegov urnik je bil pogosto nepredvidljiv, tolažbo ob stresnih situacijah pa je iskal v hrani. Odvečni kilogrami so ga vse bolj ovirali pri vsakodnevnih obveznostih.

Spominja se, da se je ob večerih od utrujenosti večkrat zleknil na kavč in se pomiloval. "Prigovarjal sem si, da bi moral vstati in telovaditi, se malo sprehoditi, četudi za deset minut. Moje telo se je uprlo. Ali pa bi moral iti v kapelo in moliti, toda nisem se mogel niti premakniti. Moje molitveno življenje je bilo videti tako, da sem Jezusu ves čas tarnal: 'Danes sem tako izčrpan.'" Pravi, da je bil kot nekakšen "umirajoč kos mesa".

Med 30-dnevnim duhovnim umikom je imel več časa za razmislek in sklenil je, da je napočil njegov čas za spremembo. "Do tega spoznanja sem moral priti sam. Veliko ljudi tega ne razume. Še pred tem so mi govorili, da bi res moral shujšati. Dajali so mi raznorazne nasvete. Sam pri sebi sem si mislil, da že vem, kaj moram storiti. A težava ni bila v tem. Pomemben korak je zavestna odločitev."

Sam je po umiku našel motivacijo za spremembo svojega življenjskega sloga. "Želim imeti telo, kakršno bom imel v večnosti. In želim, da je to trajna sprememba. To se mora začeti pri mojem pogledu nase. Ali se vidim tako, kot me vidi Bog Oče?" Pravi, da je telo naše darilo od Boga in ga moramo tako tudi negovati.

Namesto ekstremnih diet in odpovedovanja določenim živilom se je odločil za zmeren pristop, s katerim bo uspešen na dolgi rok. "V resnici gre za dosledno sprejemanje dobrih odločitev."

V svoj vsakdan je uvedel redno telesno aktivnost. Vsaj eno uro na dan hodi in večkrat na teden trenira z utežmi. Da vsakodnevna telovadba ni preveč enolična, med aktivnostmi posluša zvočne knjige ali podkaste in ob tem ponosno pove, da mu je v tem času uspelo "prebrati" okoli 40 knjig, za katere verjetno nikoli ne bi našel časa.

Prav tako je začel kuhati več uravnoteženih obrokov s čim manj procesiranimi živili in paziti na dnevni vnos kalorij. Odločil se je tudi, da se bo večkrat postil in tako okrepil tudi svojega duha. Hkrati poudarja, da si je treba vzeti tudi odmor za počitek.

Svoje življenje je Sam poenostavil na več ravneh, kar je po njegovem mnenju tudi ena od modrosti, ki jih uči Cerkev. Pravi, da je sprememba življenjskega sloga maraton, ne pa sprint, in da je pomembno, da se po padcu poberemo in nadaljujemo z zasledovanjem svojega cilja.  

Na svoj dosežek je izredno ponosen. Korenito se je namreč izboljšalo njegovo zdravstveno stanje, spremembe pa opaža tudi na duhovnem področju. "Zdrava ljubezen do sebe, zdravo ohranjanje samega sebe pomeni zavedanje, da ne obstajate zase, ampak da služite drugim, zlasti Bogu, in da svoje telo pripeljete v večno življenje."

Duhovnik Sam je v pogovoru izpostavil predvsem tri stvari, ki se jih je naučil v procesu izgube kilogramov.

Zaradi večje skrbi za svoje telesno zdravje in dobro počutje lahko duhovnik Sam bolj polno in predano živi svojo poklicanost. Ob tem je delil misel starejšega prijatelja duhovnika, ki mu je ob neki priliki spodbudno dejal, da je s svojo odločitvijo "dodal 30 let svojemu življenju, ne le s skrbjo za duhovniško poslanstvo, ampak tudi s skrbjo za svojo dušo, s tem ko bolj skrbim za lastno zdravje".  

Duhovnik Sam izgube teže ne povezuje le z dieto. Bolj kot to izpostavlja vzpostavljanje novih, bolj zdravih navad in samodiscipline. Naj gre za izbiro bolj zdravega obroka, vsakodnevnega sprehoda in molitve, vsako majhno dejanje kreposti vodi do dolgoročnih rezultatov. Za dosego cilja moramo premagati lastno ugodje in se tudi žrtvovati.

Post preoblikuje tako naše telesne kot duhovne apetite in odpira prostor Bogu, da nas napolni s svojo milostjo. "Post je pot skozi tunel nelagodja, da bi lahko imeli samokontrolo. Gre za zanikanje svoje volje do dobrega zaradi višjega dobrega," še meni duhovnik.