Katekizem katoliške Cerkve sicer ne govori neposredno o idealiziranju življenja drugih, opozarja pa na posledici, ki sta pohlep in nezadovoljstvo. Težnja, da bi se v družbi pokazali v najboljši luči, pogostokrat privede do (neupravičenega) idealiziranja življenja drugih. To pa nas zapre v primerjanje, ki nas odvrača od lastne življenjske poklicanosti. Zavist in idealiziranje sta nevarni pasti.
Če se stalno primerjamo z drugimi, smo v nevarnosti, da zapademo v nehvaležnost in žalost. Sveti Frančišek Saleški je dejal, da je zavist najbolj nekoristen greh, saj ne prinaša niti trohice dobrega, povzroča pa nekoristno trpljenje. Knjiga pregovorov opozarja: "Zdravo srce je življenje mesa, strast pa je gniloba v kosteh." (Prg 14,30)
Zaradi sosedove trave, ki je na videz bolj zelena, se vse druge okrog nje zdijo slabše: "Velikokrat sem z zavistjo gledala objave parov na družbenih omrežjih o njuni ljubezni, kako se držita za roke ali se objemata okoli pasu," priznava Sara. "Zdelo se mi je, da imajo trdnejši odnos kot midva, saj je moj mož v javnosti zelo sramežljiv."
Zavist ustvari primanjkljaj in frustracijo nad nekim nezadovoljstvom. Kaj pa če se je par, ki se drži za roke, tik pred prihodom silovito sprl? Tudi Ana je trpela zaradi izkrivljenega pogleda: "Dolgo sem idealizirala življenja drugih: njihov zakonski odnos, navidezno ravnovesje vsakdana ali celo šolski uspeh njihovih otrok."
Pretirano primerjanje povzroči kronično nezadovoljstvo, nehvaležnost za lastne darove in izgubo zaupanja v Božjo previdnost. Ana prizna: "To je v meni povzročilo stres in prebudilo ljubosumje, videla sem samo njihovo navidezno srečo."
Vsak nosi svoj križ, vsak hodi po svoji poti
Idealiziranje življenja drugih nas zaslepi: željo projiciramo na resničnost, ki je ne poznamo dovolj. Pozabljamo, da ima vsakdo skrite preizkušnje in nihče ne uide trpljenju. Sara pripoveduje, kako iluzoren pogled je imela dolgo časa na neko prijateljico: "Občudovala sem jo, bila je ženstvena, vedno lepo oblečena, vabila je k sebi domov na večerje za čudovito pogrnjeno mizo, lepo se je izražala, pritegovala je pozornost in poglede.
Njen zakon z možem je bil lep. Vsakokrat, ko sem šla k njej, sem odhajala zakompleksana, v vsem, kar sem pri njej videla, sem občutila sebe kot popolno nasprotje. Vsakokrat, ko sem vabila goste v svojo hišo, sem si želela biti podobna njej."
Sledilo je soočenje. Za vsem tem, kar se nam pri drugih zdi popolno, se lahko skrivajo težki križi: "Za njeno popolnostjo in njenimi nasmehi je bila družinska katastrofa. Njun zakon se je silovito raztreščil. Za podobo popolnega para se je skrival boj za preživetje zakona."
Odslej se Sara zateka k zvijači, da bi se ognila idealiziranju življenja bližnjih: "Predstavljam si, da so njihovi otroci nekoliko slabše počesani, predstavljam si vpitje, ki je bilo potrebno, da je slikanje otročadi uspelo, tekanje po hiši med mrzličnem pospravljanjem pred prihodom gostov …"
Vstopiti v hvaležnost in nenavezanost
Svetniki so nam lahko za zgled. Težave jim niso bile prihranjene. Sveta Terezija iz Lisieuxa je preživljala obdobja teme kljub globoki ljubezni do Boga. Sveti Frančišek Asiški je izžareval veselje, a je kljub vsemu doživljal zavrnitve in izjemno revščino. Svetost ne prihaja od popolnega življenja, temveč od popolne prepustitve Bogu v vsakdanjem življenju.
Namesto da bi si želeli življenja drugih, smo kristjani poklicani gledati lepoto in edinstveno poslanstvo, ki ga Bog vsakemu posebej zaupa, polagati zaupanje v Boga na lastni poti. Odkar je Sara prišla do tega spoznanja, bolj dobrotljivo gleda nase:
"Bolj cenim lastno vrednost, bolje sprejemam lastne šibkosti in se lažje osredotočim na svoja močna področja. Sprejemam, da ne bo vse popolno, in bolj cenim to, kar dobro opravim. Počutim se močnejšo, bolj gotovo vase, veliko lažje objektivno gledam nase."
Ana dodaja še, da "je primerjanje človeško. Vendar ko enkrat spoznamo, da je na kocki lastno dobro počutje in dobro počutje vse družine, smo doumeli vse." Torej raje kot da idealiziramo življenja drugih, poskušajmo posvečevati svojega in v zaupanju sprejemajmo načrt, ki ga ima Bog za vsakega od nas.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
