Prvo sveto obhajilo je za otroke pomemben dogodek v življenju. O njihovih pričakovanjih in pripravah na ta sveti trenutek smo se pogovarjali s sestro Damjano Tramte, ki s skupnostjo sester hčera Marije Pomočnice in sodelavci na Bledu pripravljajo duhovne vaje za prvoobhajance.
Kako tretješolci doživljajo svoje prvo srečanje z Jezusom?
Otroci so se sposobni srečati z Bogom. Razumsko ga morda še ne dosežejo, vendar imajo naravno odprtost za lepo, dobro, pošteno, resnično. Pri njih je še zelo prisotno hrepenenje po doživetju, in ker imajo sposobnost presežnega, so sposobni doživeti srečanje z Bogom tako pri spovedi kot pri obhajilu. Če ni kakšnih motečih dejavnikov, ta trenutek doživijo zelo lepo in zelo globoko.
Spovedi jih je pogosto strah, s kakšnimi občutji pa pričakujejo obhajilo?
Za otroke je pomembno, da stvari poznajo. Zato je tako pomembno uvajanje in poučevanje. Če bodo imeli priložnost spovednico videti še pred spovedjo, ne bodo več dali poudarka zunanji obliki. Enako je pri svetem obhajilu. Recimo, kaj narediš, če se ti hostija prilepi na nebo? Tudi to med duhovnimi vajami pri praktičnih delavnicah poimenujemo.
Otroku negotovost in pričakovanje nečesa, česar ne razume in ne pozna, lahko predstavlja problem in skrb, tudi strah. Če pa je uveden, pozna pomen zunanjih gest, potem negativna občutja odpadejo. Vznemirjenje pa ostane, a to je v glavnem pozitiven "strah".
Otroci naj bi k obhajilu lahko pristopili, ko znajo ločiti navaden kruh od posvečenega oz. ko znajo ločiti domišljijo od resničnosti. Koliko so otroci pri osmih, devetih letih že zreli za obhajilo, koliko razumejo zakrament evharistije?
Verjetno večina ne bo znala razložiti ali teološko utemeljiti, kaj se dogaja. Ga pa razumejo, dojamejo ter tudi zaživijo globino in pomen tega srečanja.
Znan je dogodek iz misijonskih krajev, kjer je otrok, ki še ni dosegal predpisane starosti za prvo obhajilo, misijonarja vprašal: "Zakaj pa jaz ne morem prejeti obhajila? Jaz imam rad Jezusa, rad bi ga prejel. Kdaj ga bom lahko?"
Misijonar mu ni razlagal o letih, temveč mu je odvrnil, da ima še mlečne zobke, naj še malo počaka. Čez nekaj dni se je otrok vrnil okrvavljen, zlomil si je mlečne zobe, in vprašal: "Ali zdaj lahko prejmem Jezusa?" In ga je.
Otrok ima v sebi hrepenenje, in ko je sposoben prepoznati ta živi odnos, je to to. Ko razume, da to ni hostija, ki jo pojémo, ampak da je to moj prijatelj Jezus. To je glavni kriterij.
Prisluhnite celotnemu pogovoru:
Kako jim ta zakrament in evharistično bogoslužje razložite na duhovnem vikendu?
Kateheze temeljijo na Jezusovih besedah pri zadnji večerji, ki jih ponavljamo pri vsaki sveti maši: Vzel je kruh, ga blagoslovil, razlomil in dal učencem. Te štiri besede tvorijo lok, ki uvede v praktične delavnice, ob katerih jih tudi uvajamo v doživetje tega, kar evharistija je.
Pri besedi vzel – biti izbran – podčrtamo vidik, ki je za vsakega človeka temelj: tudi jaz sem izbran in dragocen. Animatorji pripravijo prestol in pokličejo pomembno osebo. Kdo je to? Po imenu je poklican vsak otrok, ki se usede na prestol. Pri tem animator bere kratke citate iz Svetega pisma, ki govorijo, kdo sem jaz za Boga. Tako otrok doživi izbranost, ki je v Božjih očeh temeljno sporočilo za nas.
Ob besedi blagoslovil je ganljiv trenutek, ko z blagoslovljeno vodo pokrižamo otroke in tako doživijo, kaj pomeni blagoslov, biti objet od Božje ljubezni. Ob besedi razlomljen se pogovarjamo, da je v življenju tudi težko, kar otroci že razumejo, in da gremo skozi stisko zato, da lahko rastemo.
Kakor iz zdrobljenega zrna nastane moka in nato kruh. Pri besedi darovan je manj besed in ena konkretna gesta, ki se običajno zelo vtisne v srca otrok. Ko se pogovorimo, da je mogoče darovati tudi, ko nimaš nič ali nič ne moreš, obiščemo v njeni sobi našo nepokretno sestro, ki niti govoriti več ne more. Nesemo ji risbice in ji zapojemo pesmico. To je več kot jasno sporočilo, kaj je darovanje, biti darovan.
Otroci imajo radi otipljive stvari, najbolj si zapomnijo, kar lahko primejo, vidijo od blizu, pri čemer aktivno sodelujejo … Kaj jim pripravite v praktičnih delavnicah?
Česar se običajno najbolj veselijo in težko pričakujejo, je peka hostij. Trudimo se, da ne izpustimo te delavnice, pri kateri pečejo hostije in poskusijo, kakšnega okusa so. Tako se uvedejo v praktični vidik, seveda z razlago, da to ni Jezus, ampak le kruh, ki še ni bil na oltarju in ni bil posvečen.
Na drugi delavnici skupaj pripravimo vse potrebno za sveto mašo – od pogrinjanja oltarnega prta do duhovnikovih oblačil in prižiganja sveč. Tu sodeluje čisto vsak otrok, tako maša postane bolj njihova.
Zelo pomembno nam je tudi, da otroka uvedemo ne le v mašo, ampak ga pripravimo tudi na srečanje z Jezusom. Kaj storiti, ko prejmem Jezusa in se vrnem v klop: je to čas za fotografiranje, za mežikanje s starši? Ne, to je čas za pogovor z Jezusom.
Tu omenimo svetniške primere, pa tudi naše animatorje izzovemo, da povedo svojo izkušnjo. To sporoča, da čutiti Jezusa in se pogovarjati z njim ni le stvar svetnikov, ampak vsakega od nas. To ni en dogodek v življenju, ampak Jezusa lahko prejmem pri vsaki maši.
Ker imajo otroci redko priložnost videti češčenje Jezusa v Najsvetejšem zakramentu, pripravimo tudi kratko adoracijo. Ob tej priložnosti otroci ponovno slišijo Božjo besedo prve delavnice, ko je na prestolu vsak slišal, kdo je on za Boga, kako dragocen je. Takrat je popolna tišina, otroci čakajo na svoje ime in na Besedo zanj osebno. Je kratko, a konkretno in se v otroke zelo vtisne.
Čemu lahko še damo poudarek v zadnjih tednih oz. dneh pred slovesnostjo?
Nekatere župnije imajo oblikovane tri- ali celo devetdnevnice. To je priložnost, da otrok postane domač v obredu svete maše ter se tako na sam dan prvega svetega obhajila res posveti temu, kar je težko pričakovano in novo – obhajilo.
V spomin se nam zelo vtisne zunanja podoba praznika, zato zunanja priprava ni zanemarljiva.
Zagotovo. Človek živi iz simbolov, pomembna je celota. In za prvo obhajilo ni nikoli preveč lepo. Bodisi okolje, cerkev, bodisi oseba sama, cela družina. Spomnim se svoje mame, ki je rada povedala, kaj je imela novega za moje prvo obhajilo, kaj pri sorojencih.
Vsa družina se uredi: obleka, pričeska, pri deklicah rožice v laseh … to je del priprav na praznik. Zunanjost pomaga, da gremo lahko v globino in hkrati globino izrazimo s svojo zunanjostjo.
Kako pa preživeti jutro samega dogodka, da doma v družini ne bo preveč nervoze ali celo kakšnega prepira?
Življenje je zelo konkretno, malo treme in novosti hitro lahko pripomore h kakšni zadregi. Ni slabo, da vnaprej pripravimo določene stvari, ki nam pomagajo, da se umirimo oz. usmerimo v to, kar pričakujemo.
Svetovala bi dvoje. Ne pozabite na zajtrk. Za otroka bo vznemirjenje veliko, maša bo daljša, naj bo na to tudi fizično pripravljen. Drugo pa je drobna pozornost, ki dodaja duhovno noto: naredimo otroku križ, poleg staršev lahko tudi sorojenci. To dejanje sporoča: smo s teboj, molimo zate in se s teboj veselimo.
Kako pa starši prvoobhajancu izkažemo podporo med sveto mašo?
Bodimo tudi mi pri maši. Z vsem srcem in vsem bitjem. To je največ. Sodelujmo pri maši, fotografiramo ob primernem trenutku. Pomembno je zabeležiti ta dogodek, a ne v času in tako, da bi motilo svetost tega trenutka.
Kako pomembno je, da se po dogodku še poveselimo skupaj s sorodniki in prijatelji?
Praznovanja potrebujemo in ob tako pomembnem trenutku je pomembno, da se družina zbere skupaj, da povabimo sorodnike, otrokove krstne botre ali tudi kakšne prijatelje. S tem otroku pokažemo, da se veselimo z njim. Hkrati praznovanje oblikujmo tako, da nimamo z njim mnogo dela, da ne pozabimo, kaj praznujmo. Dajmo otroku priložnost, da izrazi svoje veselje.
Na koncu ne moremo mimo velikega promotorja evharistije. Karel Acutis je po prvem obhajilu vsak dan prihajal k maši in prejemal obhajilo. Kako otrokom pomagati, da ohranijo pristno veselje do srečanja z Jezusom?
Sveto obhajilo je predvsem odnos, je srečanje. Ni nekaj, kar imam opravljeno, ampak je nekaj, kar živim. Če se z Jezusom ne družim, bo težko ostajala svežina. Ta odnos moramo gojiti vsi, tako otroci kot odrasli. Zato jih predvsem podprimo in jim omogočimo, da še prihajajo k sveti maši.
Otroci so v tretjem razredu že veliki, niso pa samostojni in velikokrat ni od njih odvisno, ali bodo šli k maši ali ne. Včasih nimajo možnosti, čeprav hrepenijo po tem. Je pa ravno Karel Acutis pokazal, kako tudi otrok lahko starše spodbudi, da mu omogočijo obisk svete maše.
Bog dela tudi po otrocih in včasih po njih vzgaja, usmerja in vodi v globino tudi odrasle. Najlepše pa je, če rastemo skupaj. Otroci nam pomagajo ohranjati svežino, odrasli pa jim s svojo izkušnjo in večjim poznavanjem osvetlimo stvari, ki jih lahko tudi sami sprejmejo in iz njih živijo.
Prispevek je bil najprej objavljen na druzina.si.
