Papeži že stoletja podpisujejo uradne dokumente z zanimivo kratico: PP. Najdemo jo v vseh dokumentih, od papeških bul do sodobnih okrožnic – Franciscus PP., Benedictus XVI PP., Ioannes Paulus II PP.
Kaj pomenita ti začetnici?
PP ne pomeni Papa Pontifex ali Pater Patrum, kot morda mislijo nekateri. Ne gre ne za veličasten naziv ne za skrivnostno kodo. Pravzaprav je pomen teh dveh črk presenetljivo skromen: Pastor Pastorum, kar v latinščini pomeni pastir pastirjev.
Ta naziv povzema papeževo osrednjo vlogo glavnega pastirja Cerkve – škofa, ki vodi druge škofe. Po besedah Katekizma Katoliške cerkve je "papež, rimski škof in naslednik sv. Petra, trajno ter vidno počelo in temelj edinosti tako škofov kakor množice vernikov" (KKC 882).
Z drugimi besedami: njegovo vodstvo ne izhaja samo iz avtoritete, temveč iz njegove pastoralne oskrbe.
Podpis služenja
Okrajšava PP se je prvič pojavila v papeških dokumentih v zgodnjem srednjem veku. Verjetno je bila oblikovana po zgledu rimskih uradnikov, ki so se podpisovali s kraticami svojih civilnih nazivov. Sčasoma so papeži sprejeli svoj poseben slog, ki je bolj poudarjal njihovo duhovno istovetnost kakor politični status.
Izbira besed Pastor Pastorum duhovnike in laike nežno opominja, da je papeževa avtoriteta globoko ukoreninjena v Kristusovi zapovedi Petru, naj "hrani moje ovce" (Jn 21,17). Vsak škof je pastir svoje krajevne črede, papež pa ima kot naslednik sv. Petra edinstveno nalogo, da vodi vse skupaj – ne kot vladar nad njimi, temveč kot služabnik sredi njih.
Ne le podpis, temveč izjava
V Cerkvi, ki se razteza prek celin in kultur, ima papežev podpis veliko težo. Ne gre zgolj za osebni pečat, pač pa tudi za vidno znamenje edinosti. Kadarkoli je papež Frančišek podpisal dokument kot Franciscus PP., ni govoril le kot rimski škof, temveč kot pastir v občestvu z vsemi škofi po svetu.
Dvojni P papeževo ime izpostavlja tudi v številnih jezikih, ki jih uporablja Vatikan. Ne glede na to, ali je kratica zapisana v latinskem, italijanskem ali francoskem jeziku: okrajšava ostaja nespremenjena, kot tih odmev večstoletnega izročila.
Zanimivo je, da je ta skromna oznaka našla pot celo v umetnost in arhitekturo. Na srednjeveških mozaikih, freskah in pečatih se PP pogosto pojavlja ob papeževem imenu – včasih spregledano, nikoli pa po naključju.
V svetu, ki vodenje hitro enači z močjo, nas kratica PP spominja na nekaj povsem drugega: da je najvišja služba Cerkve v svojem bistvu služba ljubezni, služenja in duhovnega očetovstva.
Ko boste naslednjič zagledali ta kratek, skromen podpis, ne pozabite, da se za njim skriva globoka in trajna resnica: papež je pastir med pastirji, poklican, da hodi s čredo in ne nad njo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
