Manca Špik je pevka, ki morda ravno zaradi gorenjske trme in odločnosti na slovenski sceni sveti že dvajset let. Kljub temu, da je na odru že od prvih nastopov dalje videti suverena in samozavestna, pa je zasebno preživljala močne čustvene viharje in preizkušnje.
Z veliko mero zaupanja, da bo na koncu vse dobro, je intenzivno delala na sebi. Danes je Manca trdnejša in bolj pomirjena s seboj kot še nikoli poprej. Za Aleteio je odstrla del te poti.
Kako bi se opisali? Ali pri sebi čutite kaj gorenjske trme?
Gorenjci smo trmasti in vztrajni, ne obupamo hitro. Ko se lotim ustvarjanja skladb, nastopanja ali pevske tehnike, se temu stoodstotno predam in izpilim do točke mojstrstva. Dvajset let vztrajanja v našem glasbenem prostoru je lepa doba in to govori o tem, da sem zares vztrajna in odločna.
V novejši skladbi Sreča računa nate pojete, da je življenje darilo. Nekateri so mnenja, da lahko življenje v določenih primerih tudi zavržemo … Vaše mnenje?
Življenje je res darilo. Vsakdo pride na svet z določenim namenom oz. poslanstvom. Moje je petje in nastopanje. Sicer pa mi v zasebnem življenju ni bilo postlano z rožicami in za sabo imam ogromno težkih preizkušenj. A ko pogledam nazaj, vidim, da so bile preizkušnje zame darilo, saj so me naredile bolj srčno, ljubeznivo, nežno in sočutno.
Obstaja pregovor, da se v vsaki težavi skriva darilo. Temu verjamem in skušam v preizkušnjah prepoznati, kaj mi življenje s tem sporoča in kaj lahko pri sebi spremenim, dodelam, popravim.
Ob samih idealno prikazanih podobah na družabnih omrežjih in v površinskih pogovorih z ljudmi je dostikrat težko spregovoriti o svojih porazih. Katerega poraza v življenju se spomnite in je bil za vas dolgoročno nekaj dobrega?
Porazi in zmage so del življenja. Ko pademo, moramo vstati, se pobrati in iti naprej. Kadar doživljam težke trenutke, čustev ne držim v sebi, ampak o njih odkrito govorim, saj le na tak način lahko predelujem težke vsebine. Po naravi sem bila kot otrok zelo zaprta, a sem se z leti spremenila. Zadnji dve desetletji vsakodnevno delam na osebnostni rasti, na odnosih in komunikaciji. Moje življenje je bilo res polno preizkušenj.
Če sem se v življenju kaj naučila in sprejela, je to, da če človeka boli zob, bo odšel k zobarju, če ga boli srce, bo našel strokovno pomoč. Ljudi spodbujam, da se pogovarjajo o težavah. Včasih je dovolj pogovor s prijateljem, če pa so stvari prehude, je potrebno poiskati pomoč strokovnjaka. Tudi sama sem dala skozi ogromno terapij in še vedno brskam po sebi ter uvajam spremembe, kjer je to potrebno.
Slabih pet let nazaj sem doživela leto in pol trajajoče obdobje, ki je bilo najtežje v mojem življenju. V določenem trenutku nisem videla svetle točke in nisem vedela, ali bom prišla iz te luknje. Živela sem v strahu in nisem imela druge možnosti, kot da se prepustim temu, da zaupam v najvišje dobro in da sodni mlini zmeljejo po svoje.
V sebi sem optimist in res sem verjela v najvišje dobro. Ko pogledam nazaj, bi šla še enkrat skozi vse to. Zakaj? Ker sem se ravno zaradi tega spremenila v boljšo različico sebe, postala sem bolj odločen in bolj izdelan človek, boljša mama, prijateljica in človek, ki zna postaviti mejo brez slabe vesti.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.
Tudi drugi opazijo spremembe v vas?
Imam krog prijateljev, ki je ob meni mnogo let, nekateri celo od otroštva, in da, veliko jih opazi spremembo. Svet se globalno prebuja in ljudje več delamo na sebi, znamo postaviti meje in reči ne. Tako je tudi pri meni. Včasih bi za vsakega naredila vse in to me je izčrpavalo.
Zdaj sem postavila prioritete in na prvem mestu sva hči Lana in jaz. Zelo pomembno je zaščititi svoje vrednote, drugače človek dela proti sebi, kar pa se na dolgi rok ne obnese. Mislim, da imam v sebi postavljen zdrav in pravičen moralno-etični kompas, ki mu vsakodnevno sledim. Če z njim kaj ne sovpada, se umaknem oz. rečem ne.
Čemu ste morali reči ne v svetu šovbiznisa?
Imam zelo dobre izkušnje tako z glasbenimi kolegi kot tudi z novinarji. A v letu in pol moje osebne "kalvarije" so želele stvari pricurljati v medije. Temu sem rekla odločen ne. Nisem človek, ki bi prala umazano perilo v javnosti, poleg tega pa sem želela zaščititi Lano.
Nisem se strinjala s tem, da bi moja zasebna zgodba prišla na naslovnice. Postavila sem se zase ter za otroka in čutim, da sem se kot mama odločila prav. Imela sem srečo, da se zgodba v medijih ni razvila naprej, za kar sem zelo hvaležna.
Svet bazira na površinski vizualni popolnosti. Vi imate hčer, za katero je to verjetno že pereča tema. Kako vzgajate hčer v tem smislu?
Z Lano se na splošno ogromno pogovarjava. Zvečer sem še vedno ob njej, ko zaspi, in to je najin čas za "team building". Pogovarjava se, objemava ter tako negujeva najino vez. Imava zelo lep odnos. Vanj sva obe vložili in še vedno vlagava ogromno.
Najini pogovori potekajo tako o težkih kot tudi o lepih rečeh, o življenju pač. Rada ji večkrat poudarim, da je izredno pomembno, kako smo naravnani sami v sebi. Da je največ vredno, da imamo dobro srce in da ne delamo drugim tistega, česar ne želimo, da drugi delajo nam. Zame je Lana res čudovita deklica.
V šoli nima samo odličnih ocen, a ji nenehno sporočam, da jo bom vedno imela rada, ne glede na ocene in preizkušnje, ki jih bo dala skozi. Zanjo bom vedno tu in ona to ve; na tej točki sem v sebi zelo mirna. Pogosto najin pogovor nanese tudi na zunanji videz – ljudje pač imamo oči, s katerimi gledamo na svet, ljudi, dogodke ...
Lana se rada lepo obleče in si uredi frizuro. To najbrž opaža pri meni in je pozorna na to, kako se uredim za oder in snemanja. Menim, da je osnovna urejenost zdrava ljubezen do nas samih. Zdi se dobrodošlo in prav, da se uredimo, smo čisti, počesani, da se oblečemo tako, kot nam paše, in smo nasploh negovani.
Lano skušam čim bolj pripraviti na življenje in jo učim, da ocenjevanje in obsojanje ljudi ni primerno. Četudi z očmi opazujemo svet okrog sebe, res ni pomembno, kako je nekdo oblečen ali kakšno telo ima, to ni naša stvar. Raje se ukvarjajmo s seboj, tu ima vsak pri sebi ogromno postoriti. Kritiziranju drugih se zavestno čim bolj izogibam. Hčer opozarjam na to, da je pomembno, da smo prijazni, sočutni, da ljudem privoščimo dobro in jih podpiramo.
Osebno sem vesela in zelo privoščim, če je nekdo srečen, uspešen in ima tisto, kar si sam želi. Želim si, da bi Lana odrasla v odgovorno in zrelo žensko, ki bo sledila svojemu srcu, intuiciji, vrednostnemu sistemu in bo imela lepe odnose.
Pri opazovanju svojih otrok pa včasih prepoznamo tudi kakšno našo ne tako lepo potezo. Kako je pri vas?
Lana je precej počasna in zjutraj dolgo traja, da se obleče in obuje. Nenehno jo moram priganjati, kar me pogosto zelo izčrpava. Vem, da je to obenem tudi njena prednost, saj ne hiti in si vzame čas ter je zelo prisotna v trenutku, kar pa z leti in odraščanjem ljudje hitro pozabimo. Upam, da bo pri sebi to prisotnost v trenutku ohranila. To lastnost na nek način vidim tudi pri sebi, zato me najbrž zmoti.
Mame smo sicer znane po tem, da smo organizirane in večopravilne, kot človek pa pri sebi vidim, da potrebujem ogromno časa, da se za kaj odločim, zadevo prej dodobra analiziram in se ji dodobra posvetim. Ko pa se odločim, je ta odločitev nepreklicna.
V pesmi s Kvatropirci pojete, da je treba verjeti v ljudi. Na odru ste zelo izpostavljeni in na forumih lahko preberete marsikaj o sebi. Kaj vas žene naprej, da kljub takšnim ali drugačnim kritikam še vedno verjamete v ljudi?
Na svet gledam skozi rožnata očala in verjamem, da je svet lep – preizkušnjam navkljub. Verjetno bom umrla z mislijo, da je svet lep in z njim tudi ljudje. Vsi ljudje smo v svoji osnovi dobri, takšni pridemo na svet, le življenje vsakega zaznamuje na svoj način.
Nekateri delamo na sebi, se spreminjamo v najboljšo različico sebe, drugi tega žal ne zmorejo oz. so se odločili za drugačno pot. Tudi to pot razumem in jo v odnosih skušam sprejemati z vso kapaciteto, ki jo premorem. To pa ne omaja mojega prepričanja, da je svet poln ljubezni.
