Vprašanje bralca:
Večkrat se pojavi vprašanje, na kaj naj bomo zakonci pozorni, da bomo imeli oz. ohranili dober ter zadovoljen zakonski odnos. Veliko parov omenja, da k temu prispeva izogibanje prepirom, užaljenosti, zamerljivosti; dovolj pogosta spolnost, spoštovanje, zaupanje, skupne vrednote, dovolj skupaj preživetega časa in podobno. Manj pa omenjajo sposobnost pomirjanja drug drugega. Kaj to pomeni?
Zdravko
Odgovarjata zakonska in družinska terapevta Drago in Sara Jerebic:
Medsebojno pomirjanje pomeni, da si zakonca pomagata pri pomiritvi in uravnavanju čustvenih stanj. Gre za naravno, telesno in psihološko sposobnost, da če smo v prisotnosti varne in odzivne osebe, lažje uravnavamo stres, tesnobo ali jezo.
Primer: namesto da zakonca napademo (ko pride domov in opazimo, da je rahlo "nataknjen") ali se preventivno distanciramo, ga vprašamo: "Si imel težek dan? Povej mi, kaj se je zgodilo." Ponudimo mu potrpežljivost, naklonjenost in smo pripravljeni z njim zdržati – mu posoditi svoj "pomirjevalni sistem", ker je njegov trenutno preobremenjen oz. ne deluje.
Ta proces, ki mora delovati v obe smeri – od moža do žene in od žene do moža – vključuje zavestno uporabo empatije, prisotnosti in prijaznosti, ko je drugi v stiski. Gre za to, da smo čustveno dostopni in sočutni, ko sozakonec doživlja stres ali čustveno bolečino. Pri tem ne gre za reševanje problema ali iskanje rešitev, temveč biti z drugim (sočutiti) v njegovem doživljanju.
Ta vrlina ali veščina povečuje čustveno varnost in zaupanje v odnosu. Pomaga preprečevati in razreševati konflikte ter podpira povezanost in bližino. Zakoncema pomaga ostati v polju čustvene stabilnosti, kar je boljše izhodišče za razmislek, pogovor in povezanost v času stiske in stresa.
Vabiva vaju, da odgovorita na vprašanji:
- Kako se odzovem, ko je drugi sozakonec v stiski?
- Kateri sozakončevi odzivi mi pomagajo, da se pomirim?
Prav tako vaju vabiva, da naredita naslednjo vajo: eden od vaju pripoveduje stresno izkušnjo, drugi pa posluša, ne ponuja rešitve, ampak izraža, da vas sliši, da je z vami ("Slišim te, da ti je težko ..."). Nato zamenjajta vlogi.
Gre za vajo povezovanja, ne vajo reševanja, ker povezovanje je pogosto najboljša rešitev. Naj bo cilj vsakega od vaju, da bosta drugemu postala tako varen pristan, da se bo drugi lahko brez težav kadarkoli na vas naslonil ali z vami podelil svojo morebitno stisko.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
