Slovenija in čebele gredo z roko v roki. Po podatkih naj bi bilo v Sloveniji več kot 11.000 čebelarjev, od tega več kot 180 ekoloških. Statistika, boljše v Evropi ni, pravi, da imamo na 1000 ljudi pet čebelarjev. Zato ne čudi, da je bila prav Slovenija tista, ki je na globalni ravni v okviru Organizacije Združenih narodov (OZN) prva in najbolj glasno stopila v bran čebeli in predlagala, da se 20. maj razglasi za svetovni dan čebel. Rečeno, strojeno. Danes, 20. maja, že osmič zapored praznujemo svetovni dan čebel.
Praznujeta torej tudi Franc Bobnar in Alojz Miklič, sicer dobra prijatelja, ki sta skrbnika čebelnjaka v Hiši kranjske čebele v Višnji Gori. Dolgoletna čebelarja o tej dejavnosti vesta ogromno, znanje pa z veseljem delita naprej.
Kaj vaju še posebej veseli pri ukvarjanju s čebelami?
Alojz: Delo s čebelami je prijetno in poučno. Zelo so marljive, pridne. Vsi bi se morali zgledovati po njih. Hvaležen sem, ker sem se s čebelami spoznal kot otrok pri starih starših. Pred 30 leti sem začel čebelariti z dvema družinama, danes jih premorem 50.
Franc: Tudi sam imam čebele zelo rad, uživam v delu v čebelnjaku, spoštujem pa trud in marljivost. Kaj rad delam? Vse od kraja, samo da smo skupaj. Bistveno je, da se čebeli posvetiš in ji daš pozornost. To sem hitro spoznal in se naučil. Tako starši in stari starši so se ukvarjali s čebelami, to so prenesli name. To so bili še časi, ko so bili panji majhni, satje pa ni bilo premično. Leta 1973 pa sem kupil eno družino, od leta 1975 sem čebelar.
Pobrskajte po fotogaleriji:
Kaj se trenutno dogaja v čebelnjaku, kaj trenutno počnete čebelarji?
Franc: Razmere niso dobre, ustvarja se minus. Od leta 2017 ni bilo 'pametne' sezone. Podnebje se je tako spremenilo, da ni dovolj hrane za čebele v naravi. Kljub obilici cvetenja hrane ni. Tja do sredine junija izvajamo tudi protirojilne ukrepe – dodajamo satnice, da imajo čebele delo. Sicer pa v tem trenutku ključno, da vzdržujemo čebelje družine. Sam sem nekaj čebel peljal tudi v Prekmurje, na pašo med akacije.
Alojz: Vreme se hitro menja, v teh dneh je tudi premrzlo. Vam bom dal primer: pride dan, ko ravno začne mediti, pa pride dež in spet dva, tri dneve ni nič ... S cvetenjem je tako, da je bila možnost medenja na akaciji, a ne pri nas, ampak na Primorskem in v Prekmurju. A je tudi tam čebele pregnalo deževno vreme.
Kako to rešujete?
Alojz: Čebele je treba krmiti. Čebelja družina porabi od 60 do 80 kilogramov medu na leto za svoj obstoj. Če tega nima, moramo dodajati, največkrat vodo in sladkor.
O Hiši kranjske čebele
Pred Hišo kranjske čebele je čudovit vrt medovitih rastlin. Katere so najboljša hrana za čebele in kaj bi priporočali, da posadimo doma?
Franc: Vrt je pomemben, v prvi vrsti zaradi čebel, da jih privablja, ima pa tudi svojo estetsko vlogo.
Alojz: Pomembna je tudi miselnost: številni pri košnji na svojih vrtovih počakajo, da rože odcvetijo, saj so pomemben vir hrane za čebele spomladi. Razumemo pa tudi to, da veliki kmetje morajo opraviti svoje delo. S sajenjem doma ne bomo veliko rešili, je pa zaželeno, da bi se zasadili drevoredi lip.
Še nekaj lepih podob iz Višnje Gore:
Pod Hišo kranjske čebele je tudi ličen učni čebelnjak, kjer izvajate čebelarski krožek v sodelovanju s podružnično šolo Višnja Gora. Imate kar nekaj učencev. Lahko malo predstavite, kaj počnete z otroki?
Franc: Zanimanje je veliko. Sem zunanji mentor, pri delu mi pomagata Ana Šimac in Kristjan Rešetič. Do 50 otrok imamo vsako leto, letos ta dejavnost poteka že sedmo šolsko leto. Mladim pokažem vse, kar se čebelam lahko zgodi, ne olepšujem: pokažem in povem tako, kot je v praksi. Otroci se zanimajo za čebele, radi pomagajo in sodelujejo. Letos smo bili tudi na državnem tekmovanju osnovnošolskih čebelarskih krožkov: s tremi ekipami smo osvojili srebrno priznanje. Za čebelarstvo in nadaljevanje tradicije se ne gre bati.
Kaj pa, če nam zmanjka čebel?
Alojz: Čebel ne bo zmanjkalo, vse več jih bo. Bolj kot to bodo oziroma so težava bolezni, ki se razvijajo in ogrožajo čebele.
Povejta nam še kaj o čebeljih izdelkih in pridelkih. Katerega pridelka čebel se vidva najbolj razveselita?
Franc: Obožujem kostanjev med, ker malce zagreni, pa cvetni prah vsebuje. Točimo različne vrste medu: cvetlični, akacijev, kostanjev, lipov, smrekov, hojev. Nekateri se, kot moj prijatelj Alojz, ukvarjajo tudi cvetnim prahom.
Spoznajte mlado čebelarko Dašo:
Alojz: Cvetni prah se nabira na več načinov, sam ga na zunanjih smukalnikih. Dopoldan ob 9.00 zaprem vhod v čebelnjak oziroma panj, zato mora vsaka čebela v panj skozi odprtino. Čebele nosijo cvetni prah na svojih nožicah. Ko gre notri skozi odprtino, ji cvetni prah izpade z nog. Cvetni prah je bogata naravna snov, ki jo čebele nabirajo s cvetov. Vsebuje številne hranilne snovi: beljakovine in aminokisline, vitamine, minerale. Zaradi teh lastnosti se pogosto omenja kot superživilo in naravna podpora zdravju – tudi pri rakavih bolnikih. Vendar pa je pomembno razlikovati med podporno vlogo in dejanskim zdravilnim učinkom. Omenil bi še propolis, ki je naravna smolnata snov, ki jo čebele zbirajo z brstov dreves (npr. topol, breza, kostanj) in jo mešajo s svojimi izločki (encimi) ter voskom. Ima lepljivo, rjavkasto do temno barvo in prijetno aromo po smoli, medu in vosku. Propolis se že tisočletja uporablja v naravni medicini zaradi svojih zdravilnih učinkov.
Ob koncu pa za praznik Franc in Alojz v en glas vzklikneta tisti pravi čebelarski pozdrav:
''Naj medi!''
