Marija Sedej je Gašperjeva žena, mama treh otrok – Vite, Adama in Zarje, sicer pa je poklicna glasbenica. Prihaja iz Velike Gorice blizu Zagreba, v Slovenijo pa je prišla zaradi Gašperja. Na Hrvaškem je študirala klavir na glasbeni akademiji, poučuje pa klavir na Glasbeni in baletni šoli Antona Martina Slomška v Mariboru, trenutno je na porodniškem dopustu.
Njeno glasbeno udejstvovanje je močno prepleteno s slavljenjem. Na Hrvaškem je bila aktivna v slavilni skupini Emanuel, v Sloveniji pa že več kot 11 let vodi skupino Karizma, nekaj časa je bila tudi članica skupine Svetnik. Pred nekaj leti je skupaj s prijateljicama Ireno in Andrejo ustanovila vokalno skupino I AM!, ki prepeva Bogu v slavo, letos pa bodo znova sodelovale na festivalu Ritem srca, kjer bodo predstavile svojo pesem Gledam te.
Kot pravi Marija, jo najbolj definira in zaznamuje njeno življenje, da je Božji otrok in se trudi živeti v skladu s tem.
Vaša življenjska pot vas je pripeljala v Slovenijo zaradi ljubezni. Česa se je bilo najtežje navaditi? Kaj vam je pri Slovencih in v Sloveniji všeč?
V Sloveniji se počutim zelo lepo in domače. Hrvaška je domovina, Slovenija pa je moj dom. Družinski dom smo si ustvarili v Pesnici pri Mariboru in res sem srečna. Življenja v Sloveniji sem se hitro navadila, tudi z jezikom nisem imela veliko težav. Mislim, da tudi v mentaliteti ljudi v Zagrebu in Mariboru ni tako velike razlike.
Me je pa na začetku presenetilo na primer to, kako močno je hrvaška glasba prisotna na vaših radijskih postajah in da jo imate zelo radi. Všeč mi je, da ste Slovenci zelo fizično aktivni, mislim, da bolj kot Hrvati, in ste mi tukaj velik zgled. Všeč mi je tudi, da radi raziskujete vse kraje, ki jih obiščete. To se vidi predvsem na morju. Tipičen Hrvat bo ves čas poležaval na plaži ali sedel na pijači, tipičen Slovenec pa bo raziskoval vse možne kotičke tega kraja. Zanimivo mi je tudi, da se Slovenci ne vmešavate toliko v življenje drugih, ste pa vedno pripravljeni priskočiti na pomoč.
Kako usklajujete vse svoje vloge (žena, mama, služba, glasbenica, slavilka …)?
Trenutno je vse skupaj lažje usklajevati, ker sem na porodniškem dopustu in je moja glavna vloga, da sem žena in mama. Sicer pa je zaradi narave moje službe to zelo težko, ker je delo popoldansko.
Vloga mame je seveda najpomembnejša, hkrati mi je pa zelo pomembno, da lahko ustvarjam, ker čutim močno notranjo potrebo po tem. Če ne ustvarjam, počasi izgubljam moč tudi za vse drugo. Ker svojo glasbo posvečam Gospodu, me ustvarjanje na nek način duhovno hrani in mi nudi počitek za dušo. Rekla bi, da sodi med moje osnovne potrebe.
Kako je v vašem vsakdanu videti odnos z Bogom?
Včasih mi je malo žal, da moj odnos z Bogom ni več tako bogat, kot je bil nekoč. Zdaj so moje molitve bolj "na hitro". Je pa lepo, ker vedno molimo skupaj kot družina – navadno je to zvečer pred spanjem, včasih tudi zjutraj. Kak dan je to edino, kar uspem narediti za odnos z Bogom, ker so dnevi tako pestri, ampak hkrati se zavedam, da je vse to, kar počnem, tudi slavljenje. Z Bogom lahko kuham, zlagam perilo. Ko na primer zlagam hčerine obleke, jo v mislih blagoslavljam. Včasih med kakim delom prepevam, uspavam dojenčico ob poslušanju slavilne glasbe …
Že vrsto let imamo navado, da zvečer namesto pravljic preberemo dnevna berila in evangelij. Zdi se mi zelo pomembno, da otroci spoznavajo Sveto pismo. Naša najstarejša je prava strokovnjakinja za Sveto pismo.
Odnos z Bogom krepim tudi v odnosih z brati in sestrami, na primer z dekletoma iz I AM! imamo skupino na Messengerju, kjer se veliko pogovarjamo, z Gašperjem sva aktivno vključena v zakonsko skupino.
Včasih se z Bogom pogovarjam kar na sprehodu in morda me kdo kdaj malo čudno pogleda. Pomembno mi je, da se vsak dan zavedam, da je Gospod tukaj in da je z mano.
Kaj si želite, da bi vaši otroci odnesli iz vašega zgleda vere in odnosa z Bogom? Kakšen odnos si želite, da bi imeli otroci z Bogom?
Želim si in molim za to, da bi ga spoznali in razvili oseben odnos z njim in da bi jih tako pritegnil k sebi, da bo to veljalo za vse življenje. Zato se mi zdi pomembno, da skupaj beremo in spoznavamo Sveto pismo, saj si želim, da bi otroci Boga res vzljubili in z njim zgradili odnos, ki bo popotnica za njihovo življenje.
In da bi ga začutili kot svojega dobrega Očeta, ki jih varuje, ki jim ne bo nikoli dal nič slabega in ki bo z njimi tudi v težkih časih. Trudim se, da jim pokažem, kako se pogovarjati z Bogom, kako ga slaviti, kako biti dober do drugih in tudi drugim pokazati to pot, ki je edina res prava, saj vodi v resnico in življenje. Pomembno je, da vse to počnem na nežen način in predvsem s svojim zgledom, saj ne želim, da bi čutili kakršnokoli prisilo.
Kaj za vas pomeni glasba – še posebej v kontekstu slavljenja?
Slavilna glasba je del mojega življenja že od otroštva. Začela sem s petjem v zboru in bendu v domači župniji. Tuja slavilna glasba sicer še ni bila tako enostavno dostopna, ker ni bilo YouTuba, a smo vseeno nekako prišli do nje in smo veliko poslušali slavilne skupine. Vse te pesmi smo znali na pamet.
Kar me pri slavilni glasbi tako navdihuje, je to, da so pesmi navdihnjene od Svetega Duha in so molitev. Zdi se mi pomembno, da je pesem utemeljena na Svetem pismu, saj lahko tako pesem potem res vzameš kot svojo molitev. Ko je besedilo navdihnjeno s Svetim Duhom in je združeno s čudovito melodijo in harmonijo, potem se res dotika najglobljih človeških čustev. Ker imam rada glasbo in Boga, je zame slavilna glasba popolna združitev. Dvigala me je v najtežjih časih in me dviga vsak dan.
Sodelujete tudi z drugimi "vejami" krščanstva. Je glasba morda celo najboljša vez, ki lahko združuje?
Čeprav sodimo v različne "veje", verujemo v enega Gospoda, ki je umrl za naše grehe in je naš Odrešenik in dobri Oče. Zato ne vidim razloga, da ne bi skupaj častili in slavili, lahko pojemo iste pesmi, ker je vsebina za vse veljavna. Med nami so minimalne razlike, a bistvo je enako.
Katoličani smo pri slavljenju morda malo bolj zadržani, nismo navajeni dvigati rok in na glas slaviti, ploskati, plesati, smo bolj kontemplativni, protestanti pa so pri slavljenju bolj "glasni", dvigajo roke ... Drug od drugega se lahko veliko naučimo. Katoličani se od drugih lahko učimo spontanosti, poznavanja Svetega pisma, gorečnosti, pripravljenosti govoriti o Jezusu in svoji veri. Drugi pa na morda neke strukture, poslušnosti avtoriteti, tradicije, ki je pri nas zelo bogata.
Glasba res povezuje in ko slavimo, smo res eno, kot bi si želel Jezus, in si želim, da bi vedno, ko pridemo skupaj z drugimi kristjani, poudarjali tisto, kar imamo skupnega, ne pa iskali razlik.
Od kod črpate navdih za ustvarjanje novih pesmi?
Navdih za glasbo kot tako so mi melodije, harmonije, glasbeni elementi, ki lepo zvenijo. Zato je pomembno, da ustvarjalci poslušamo veliko glasbe, saj tako dobiš dobre ideje. Super je tudi, da lahko sodelujem tudi z drugimi glasbeniki in si tako delimo ideje in drug drugemu pomagamo, se bogatimo.
Kar zadeva besedilo, je moj prvi navdih Sveto pismo. Želim si, da bi naše krščanske pesmi imele čim več svetopisemskih tem. Ko se pripravljam na nedeljsko sveto mašo in si preberem berilo, vidim, da pesem na to temo še ne obstaja. Če bom imela kdaj več časa v življenju, si želim čim več takih odlomkov preslikati v pesmi. Sveto pismo je tako bogato – od psalmov in celotne Stare zaveze, do evangelijev in Razodetja … Kako čudovito bi bilo imeti pesmi na vse te teme!
Kaj vas kot skupino I AM! najbolj povezuje?
S pevko Ireno sva prijateljici že vrsto let. Velika čast je, da sem bila lahko njena poročna priča. Že odkar se poznava, občasno pojeva skupaj, peli sva tudi pri skupini Svetnik. Irena je spoznala Andrejo pri slavljenju za družine. Ker so ob neki priložnosti potrebovali pianista, sem vskočila in tako smo se spoprijateljile in ugotovile, da se naši glasovi čudovito ujemajo. Tako je nastala skupina I AM!.
To, da se glasovno ujemaš in se hkrati še tako zelo dobro razumeš, je res veliko bogastvo, ki ga težko najdeš. Vsem trem je skupno, da ljubimo Boga in glasbo, imamo podobne vrednote, vse tri smo tudi žene in mamice. Vsak dan komuniciramo prek svoje skupine na Messengerju, vedno si imamo kaj povedati in deliti. Res smo razvile lepo prijateljstvo.
Ko se dobimo na vaji, veliko klepetamo, mimogrede pa še kaj zapojemo. Včasih kar malo pozabimo, da smo na vaji in da moramo tudi kaj zapeti. 🙂
Kakšno je ozadje pesmi, ki jo boste predstavile na letošnjem Ritmu srca?
Pesem, ki jo bomo zapele, sem napisala dober mesec pred porodom, ko sem se znašla v osebni stiski in strahu. Ta pesem je bila odraz moje molitve Gospodu, ko sem mu izročala svoje strahove. Mislim, da vsaka ženska pred porodom občuti vsaj kanček strahu. Sama sem se hotela opomniti, kaj moram imeti v mislih, ko grem rodit. Vse, kar se dogaja v tistem obdobju, te lahko odvrne od bistva in želela sem biti v Gospodu in v njegovih obljubah. Gospod, ki nas ljubi, bo poskrbel za nas in njemu se lahko prepustimo in mu zaupamo.
Takrat sem imela v mislih Petra, ki ga je Jezus povabil, naj hodi po vodi in pride k njemu. To sem v tistem trenutku razumela kot močno metaforo v svojem življenju – moram narediti nekaj, kar ni vsakdanje, in moram zaupati.
To se je zelo dobro poklopilo s temo letošnjega festivala, ki se nanaša na jubilej in romarje upanja. Bila sem prepričana, da dekleti zaradi materinskih obveznosti ne bosta pripravljeni iti na festival, zato sem jima omenila, da grem sama. Ko sta to slišali, sta se uprli in dejali, da gremo vse tri. 🙂 Vesela sem, da je tako, ker vem, da ta pesem ne bi bila tako dobra, če bi jo sama odpela. Pesem smo uspele posneti v šestih dneh, preden je Andreja rodila. Hvaležna sem jima, da sta z menoj hodili po vodi.
Kaj za vas pomeni nastop na festivalu Ritem srca? Kaj želite občinstvu predati s svojim nastopom?
Festivala se zelo veselimo, saj je to za nas trenutek, ko nismo samo mamice, ampak je to čas, ko smo lahko to, kar smo, in lahko izrazimo svojo ustvarjalno plat. Vse lepo vabim, da pridejo na festival, ker tam vlada res dobro vzdušje, tam res vidiš tisto pravo veselje Cerkve, ki je mlada po duši, in to lahko preneseš v svoj vsakdan. Zelo lepo je, da je to prostor, kjer smo si vsi enaki in lahko vsi skupaj slavimo Boga.
Vsem, ki bodo slišali našo pesem, želimo sporočiti, da lahko Gospodu res zaupamo, saj vse obrne v dobro, ker je naš Oče in nas ljubi. Vemo, da smo v njegovih rokah na varnem, moramo samo verjeti in dopustiti, da nas vodi, kot ve, da je najbolje za nas. Vesela bom, če se bo naša pesem razširila med ljudi, morda jo za "svojo" vzame kaka skupina ali zbor in jo uporabi pri slavljenju. Me bomo svojo pesem poslale v svet, potem pa bo Sveti Duh pihal, kamor bo hotel.
