Da se je Jezus spustil v pekel, je stvar katoliškega nauka – vero v to resnico izpovedujemo vsakokrat, ko izgovarjamo Apostolsko veroizpoved, cerkveno bogoslužje pa se k njej obrača vsako veliko soboto.
Ponavljamo jo, ker je mnogo več kot zgolj stranska podrobnost zgodbe o Kristusovem trpljenju – opisuje namreč stvarnost našega današnjega življenja.
Bog uporablja znamenja v vidnem svetu, da nam pokaže, kaj se dogaja v nevidnem.
Ko se je Jezus rodil, se je pojavila zvezda – na veliki petek, ko je umrl, pa se je zgodilo ravno nasprotno: zaradi očitnega mrka se je v dnevu povsem stemnilo, tako da je bilo nemudoma jasno, kaj je svet z njegovo smrtjo izgubil.
Evangeliji pa tudi poročajo, da je tempelj stresel potres – ta je raztrgal zagrinjalo, ki je zakrivalo vhod v presveto pred grešniki, ki se mu niso smeli približati, kar kaže na duhovno stvarnost nebeških vrat, ki so se odprla, da bi nam omogočila vrnitev v rajski vrt.
Jezus pekel opisuje tudi na fizičen način, in sicer kot "ognjeno jezero". Predstavljamo si osamljen, temen in bolečin poln kraj globoko v osrčju zemlje. Toda to je mogočen opis stvarnosti, ki v resnici ni zemljepisna. Osrednje trpljenje pekla je večna ločitev od Boga, ki je osamljena, temna in bolečin polna kot zemeljsko brezno – in je tudi nekaj, kar se zgodi pred smrtjo.
"Umreti v smrtnem grehu, ne da bi se ga bili skesali in ne da bi sprejeli usmiljeno Božjo ljubezen, pomeni po svoji lastni svobodni izbiri ostati za večno ločeni od Njega," je zapisano v katekizmu. "In to je tisto stanje dokončne samoizključitve iz občestva z Bogom in z blaženimi, ki ga označujemo z besedo 'pekel.'"
Težava pa je, da so pred Kristusovo smrtjo in vstajenjem, preden so se znova odprla nebeška vrata, obstajali nekateri verniki, ki so se pokesali in so sprejeli prihajajočega Odrešenika.
Preprosto povedano, Jezus je najprej prišel po njih.
Katekizem to pojasnjuje takole:
"V izrazu 'Jezus je šel v predpekel' izpoveduje veroizpoved, da je Jezus zares umrl in da je s svojo smrtjo za nas premagal smrt in hudiča, 'ki je imel smrtonosno oblast'," piše in dodaja: "Pravičnim, ki so živeli pred njim, je odprl nebeška vrata."
Katekizem navaja starokrščansko homilijo za veliko soboto, ki to podrobneje opisuje:
"Danes vlada velik molk na zemlji, velik molk in hkrati osamelost. Velik molk, ker počiva Kralj. … Iskat gre Adama, našega prvega očeta, izgubljeno ovco. … [in pravi] 'Predrami se, ki spiš, saj te nisem zato ustvaril, da bi životaril vklenjen v predpeklu. Vstani od mrtvih, jaz sem življenje mrtvih.'"
Psalm 40 bi lahko govoril o Adamu in Evi ter vseh drugih, ki čakajo na odrešenje. Takole pravi:
"Trdno sem upal v Gospoda, pa se je sklonil k meni in uslišal moje klicanje. Potegnil me je iz pogubne jame, iz blatnega močvirja."
Kaj pa mi?
Katekizem dodaja, da je Jezus s sestopom v predpekel "odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost".
Všeč mi je misel, da to vključuje tudi nas. Ko smo v grehih, ki nas na zemlji ujamejo v past in nam grozijo, da nas bodo za vedno uklenili, se Jezus spusti tudi v naš pekel.
V svojem podkastu z naslovom Extraordinary Story opisujem, kako meni osebno zgodba o smrti moža po imenu Thomas Vander Woude predstavlja popolno podobo tega, kar Gospod stori za nas. Ko je oče sedmih otrok iz ameriške zvezne države Virginije videl, kako je njegov 19-letni sin z Downovim sindromom padel v greznico, je na pomoč poklical soseda, nato pa sam skočil vanjo, se spustil pod kanalizacijo in si ga naložil na hrbet, nato pa je podlegel hlapom in umrl namesto njega.
Gospod vidi, da se utapljamo v odplakah – ujeti v peklu svojih grehov – in nas prav tako dvigne. In če je Psalm 40 opisoval starozavezne svetnike, kako čakajo na svojega zveličarja, morda Psalm 69 opisuje nas. Takole pravi:
"Reši me, o Bog,
kajti voda mi sega že do grla.
Pogreznil sem se globoko v blato
in ni trdnih tal."
Tam smo, ko Jezus pristopi k nam, da bi nam pomagal.
Na svojih ranjenih ramenih nas dvigne tja, kjer nam Cerkev ponuja zakramente, predvsem spoved, in nas prime za roko, da bi nas potegnil iz našega osebnega pekla v svobodo in svežino in svetlobo svojega usmiljenja.
"Saj te nisem zato ustvaril, da bi životaril vklenjen v predpeklu," nam sporoča. "Vstani, pojdi od tod!"
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
