“Odkar sem mama, še bolj čutim in razumem Marijo”

Sara Jagrič Munih je avtorica letošnjih šmarnic Romarji upanja, ki jih v Marijinem mesecu maju prebirajo v župnijah širom po Sloveniji. Ob tem jo prevevata vznemirjenje in hvaležnost. "Ob tem še dodatno molim, da bi otroci našli stik z Marijo."

V zgodbi spremljamo šestčlansko družino in njihovo dinamiko na romanju v Rim z avtodomom, kamor se odpravijo na mamino pobudo. Med njihovim majskim potovanjem spotoma spoznamo njihove otroke, pred katerimi so pomembni dogodki: birma in prvo sveto obhajilo.

Kako je pravzaprav prišlo do tega, da se žena in mama treh hčera ob zahtevni službi loti še pisanja šmarnic za otroke? Želja je v njej tlela že nekaj časa in postala še bolj konkretna, ko se je pred meseci povezala s pristojnimi iz založbe Salve, da so dorekli iztočnice. "Potem sem potrebovala kar nekaj časa, da sem zamisli povezala v zgodbo. Velik izziv je bil pisati tako, da je zgodba aktualna tako za otroke kot mladostnike, hkrati pa mora biti rdeča nit tudi za starše, ki otroke pripeljejo k šmarnicam. Znotraj cele zgodbe sem morala ustvariti podzgodbe, ki se navezujejo na celotno branje, so za otroke vrhunec posameznega dne in jih hkrati  pritegnejo."

Predvsem je otrokom skušala razložiti pomen svete evharistije. "Dandanes le še nekaj odstotkov nedeljnikov verjame, da je v hostiji Jezus. Tako sem skušala opisati globlji pomen obhajila pri sveti maši – da ne gre samo za izlet v cerkev, ko se malo pokrižaš, prejmeš nekaj v usta in greš. Največji izziv mi je bil, kako otrokom razložiti odpustke."

Hkrati se je navezala tudi na sveto leto in ob postankih v italijanskih mestih predstavila nekatere svetnike, v delo pa je vtkala tudi marsikatero prigodo in dinamiko njihove in svoje primarne družine, odraščala je namreč s tremi sestrami. "Spomine in določene vzorce nosiš s sabo in včasih prek črk pridejo na plano."

Pred začetkom pisanja je vsakič zmolila k Svetemu Duhu "za navdih in prave misli", k Mariji pa, "da bi otroke s svojimi besedami pritegnila k njej, da bi se radi zatekali v njen objem čez celo leto, da bi dobili uvid, da je z njimi in niso sami. Osamljenost v današnjem svetu kljub vsej preobilici je lahko huda rana. Na Marijo se pa lahko vedno zanesejo in jo cukajo za rokav. Ona nas gleda in prosi Sina, naj nam nakloni ljubezen."

Njene šmarnične zapise je najprej prebral mož, zatem še starejša hči, ki je komentirala, "kako tečno mamo sem upodobila," smeje pripoveduje Sara. Zelo dragoceni so ji bili tudi sestrini napotki, ki je na delo gledala z očmi režiserke.  

Šmarnice pa pravzaprav niso Sarino prvo končano knjižno delo. Že med tretjo porodniško leta 2019 je začela pisati mladinski akcijski roman, ki bo izšel kmalu. "Zasledila sem, kakšna domača branja imajo otroci v šoli, brez vrednot in z vulgarnimi izrazi, kar me je spodbudilo k pisanju drugačne vsebine, ki ima neke zdrave vrednote." Čas za pisanje je našla zvečer, ko so otroški glasovi v hiši potihnili. "Ko se ti porodi ideja, dnevno živiš to zgodbo in vsake toliko ti kaj klikne." Nemalokrat je zaspala s telefonom v roki, ko si je zapisovala ideje. Želja, da bi pisateljevala, ko bo v pokoju, se ji je tako uresničila že veliko prej …

Čeprav za pisanje ponavadi potrebuje mir, pa je ob snovanju šmarnic doživljala posebno milost. "Okrog mene je bil pogosto direndaj in sem se prav tako dobro znašla. Vmes sem preklapljala med kuhanjem, pospravljanjem, okraševanjem pred prazniki … Tega, da sem delo spisala v dveh mesecih, ne pripisujem samo sebi. Sveti Duh je delal na polno."

Tudi njej je bila kot deklici šmarnična pobožnost zelo blizu. "Vsak dan smo hodili kakšnih 20 minut do cerkve, kar je bil za nas otroke poseben dogodek. Nikoli nisem čudila nobene prisile in rada bi, da bi tudi generacije za nami dobile to izkušnjo."

Vesela je, da sedaj tudi njene hčere rade hodijo k šmarnicam. "Nasploh otroci pri nas na Zaplani zelo radi sodelujejo z branjem zgodbe. Mlajši pa po delih berejo litanije. Ko zaključimo, se otroci vedno še radi malo podružijo. Zelo sem hvaležna za to pobožnost in Mariji se pogosto zahvalim, ker nas zbira."

Njen odnos z nebeško Materjo se je v različnih obdobjih življenja nekoliko spreminjal. "Odkar sem sama mama, še bolj čutim in razumem Marijo. V velik izziv mi je prepuščati, izreči zgodi se. Ženske smo že tako naravnane k temu, da moramo imeti vse pod kontrolo. Marija je rekla zgodi se, celo življenje je prepustila Bogu, v tem mi je velik zgled. Na nas je, da tudi mi nekaj damo. Sama sem včasih bolj eksplozivna v odzivih. Takrat pomislim na Marijo, kako je večkrat premišljevala besede v svojem srcu. Ni treba, da takoj reagiram na prvo žogo. Včasih je pomembno, da v kakšnih trenutkih utihnem in ko je mimo, si rečem: Bogu hvala, da sem se uspela zadržati v tistem trenutku."

Sara in njen mož sta se pred 16 leti poročila prav pri Mariji na Kureščku, kamor so z družino zahajali, ko je bila še deklica. "Takrat sva si to romarsko pot bolj kot ne izbrala po naključju, kot neko skupno središče Primorca in Dolenjke, danes pa spoznavava, da je bilo vse prej kot to. Sedaj greva dostikrat na obisk k njej. Na primer pred dvema letoma, ko sem bila tam in iskala nek smisel, življenjsko poslanstvo, sem Marijo iskreno prosila, naj mi da neko znamenje. In sem zaslišala spodbudo: piši zame, piši o meni. Ta sad se je pokazal v letošnjih šmarnicah."

Zakonca sta aktivna pri društvu Družina in Življenje, kar jima veliko pomeni. "DiŽ je močna skupnost, kjer so vrednote na pravem mestu. Najprej je Bog, potem je odnos med možem in ženo, in če midva stremiva proti Bogu, bova skupaj močna. Po drugi strani pa veš, da v tem nisi sam. Ogromno je izkušenj, ki si jih lahko podelimo. Zelo se mi zdi pomembno, da se povezujemo med sabo. Konec koncev je tudi za otroke pomembno, da vidijo, da tudi kakšen drug otrok nima telefona in da oni tudi hodijo k maši."

Sta člana dveh Diž-evih zakonskih skupin. Eno so s prijatelji osnovali pred devetimi leti in se srečujejo po domovih, za drugo pa sta v domači župniji na Zaplani dala pobudo v želji "dajati naprej". Vse milosti, ki jih prejemava od Njega, želiva iz hvaležnosti tudi "dajati naprej", da bi bili tudi drugi deležni tega. "Morda se najino udejstvovanje nikjer ne vidi. Včasih se mi zdi, da bi v tistih dveh urah, ki sta namenjeni srečanjem, lahko kaj postorila doma. Ampak hkrati ogromno pridobiš: iskrene pogovore in nova spoznanja. Ta čas se resnično obrestuje."

Poleg tega sta lani prevzela še vodenje voditeljskih parov znotraj njihove regije, v domačem kraju pa spodbujata molitveno skupino. "Vidiva, kako je pomembno, da se umakneš in umiriš. Če Bog ne bi bil na prvem mestu, bi bil lahko na tem mestu nek malik in odnosi bi se hitro začeli rušiti. Tako pa najin odnos cveti."

Ob dejstvu, da oboji njuni starši živijo daleč stran, se morata glede svojih načrtov dobro organizirati. "Hvala Bogu za sosedo, ki nama večkrat popazi otroke. Če je ne bi bilo, bi si težko vzela čas samo za naju. Hkrati pa je na poti v avtu vedno čas za pogovor in molitev. Vredno je. Če vložiš svoj trud, se mora nekje poznati. Brez nič ni nič."

Še ena stvar, ki povezuje zakonca Munih, je gradnja hiše. "Vse delava sama, kar naju zelo povezuje. Mož je zelo tehničen tip, jaz pa mu pomagam. Če se le da, med delom poslušava slavilno glasbo, podkaste o veri in vzgoji, razvijejo pa se tudi poglobljene debate." Ob tem pa Sara poudarja: "Med tednom in ob sobotah delamo, nedelje pa so za Boga, mašo, družino in kakšen izlet."

Svojim trem hčeram želita privzgojiti "odnos do Boga, osebni stik z Jezusom, da vejo, da jim je kot prijatelj, in do Marije, da jim je blizu v vsakem trenutku, ne glede na vse. In da moramo kot družina držati skupaj in vzpostaviti lepe odnose med seboj."

Največji vzgojni izziv ji trenutno predstavlja vzgoja najstnice in občasne burne reakcije. "Karakterno sva si precej podobni, vzkipljivi. Poskušam se ne vtikati v vsako stvar, konec koncev je svoj človek. Pri tem sem zelo hvaležna možu, da se lahko umaknem, ko vzkipim, in on ta čas debatira s puncami. Smo pa starši prvi, ki moramo vzpostaviti stik z otrokom, ne smemo čakati, da bodo oni prišli do nas."