Domitille Chomel je žena in mama sedmih otrok, sicer pa zdravnica na področju medicine dela. Njen mož Jean-Baptist je vojaški zdravnik. Pred kratkim so se kot družina predstavili v francoski oddaji Velike družine: Življenje v XXL.
Mama ste postali še med študijem medicine. Kako vam je uspelo uskladiti zahteven študij in materinstvo?
Poročila sva se mlada, jaz sem bila še študentka medicine v četrtem letniku, Isaure pa se je rodila naslednje leto. Vsi mislijo, da študij medicine in materinstvo nista združljiva. Ne bom tajila, zapleteno je, ampak če se organiziraš, je mogoče. Poleg tega nisem bila prva mama na fakulteti. Athénaïs se je rodila, ko sem bila še na začetku prakse. Ena od težav je potrjevanje pripravništev kljub porodniškemu dopustu.
Glede tretje nosečnosti sva želela počakati do polovice moje prakse. V družini imamo dvojčka, vedela sva, da se lahko zgodi tudi to. Zato ni bilo veliko presenečenje, ko sva izvedela, da bova imela štiri otroke! Tritedenska hospitalizacija na neonatalnem oddelku je bila težka, ker sta se rodila prezgodaj.
Z možem sva zdravnika in najini družini ne živita blizu. Med študijem smo morali urediti tako, da nisva bila hkrati v dežurstvu, včasih sva za ponoči poklicala tudi varuško. Moje nosečnosti so bile resnično zapletene. Na začetku sem bila vedno zelo utrujena in bilo mi je slabo. Ko se je Jean-Baptiste zvečer vrnil iz službe, je prevzel vse. Bil mi je v veliko oporo. Če ne bi imela takega moža, ne bi imela toliko otrok.
Je velika družina družinski vzorec, ki sta ga bila z možem vajena?
Oba sva najstarejša otroka v najinih velikih družinah. Imam šest bratov in sester, Jean-Baptiste pa jih ima pet. To je vzorec, ki naju je nagovoril. Prav tako sva nezavedno ponavljala nekatere vzgojne pristope najinih staršev.
Dogovorili ste se tudi, da vas bodo otroci vikali, kajne?
Oba sva vikala svoje starše in razmišljala sva, da to ohraniva tudi v svoji družini. Želiva, da bi se najini otroci naučili vljudno komunicirati z odraslimi. Uporaba neformalnega tikanja je danes tako razširjena, še zlasti v šolskem sistemu, da meniva, da jim bo ta navada pomagala pri boljši in spoštljivejši komunikaciji. A vikanje med nas ne postavlja nobenih pregrad in nikakor ne vpliva na ljubezen, ki jo gojimo drug do drugega.
Ste zdravnica, uspe vam delati, šivati oblačila za svoje otroke, kuhati kakovostne obroke, pomagati pri šolskih nalogah ... Kakšna je vaša skrivnost?
Prilagajamo se vsemu, kar pride. Šivanje je moj hobi, v njem uživam, vendar tega ne počnem redno. Rada kuham in otroci mi radi pomagajo. Pomoč pri vseh domačih nalogah hkrati? Pravzaprav nimam izbire. Občudujem mame, ki ostajajo doma.
Po rojstvu najmlajše hčere sem bila pol leta mama gospodinja, vendar mi ni ustrezalo. Imam skrajšan delovni čas, a imam rada to, kar počnem. Delo določa tempo mojega tedna in mi omogoča, da sem hkrati na voljo svojim otrokom. Na ta način sem bolj učinkovita.
Kaj pa vaš mož?
Zelo je prisoten! Delitev gospodinjskih opravil in organizacija družine je bila pogoj že pred najino poroko. Na primer, sesa stanovanje, ker jaz tega ne maram početi, medtem ko perem perilo. Otroke peljem na njihove dejavnosti med tednom, ker sem bolj na voljo, on pa to počne ob vikendih. Štafeto si predajava precej enostavno.
Imata čas za svoj odnos?
Vsak dan večerjava brez otrok, da se lahko posvetiva drug drugemu. Vedo, da ko gredo zvečer v svoje sobe, se ne smejo več vrniti dol. Prav tako se trudiva, da si petkove večere rezervirava za zmenke.
Vaš mož dela v vojski, veliko ste se selili. Je to vplivalo na vašo družino in otroke?
Sploh ne vem, kolikokrat smo se selili. Za zdaj se otroci dobro spopadajo s tem, čeprav jim je težko zapustiti prijatelje, tako kot nama. Selitev pa bo lahko težka, ko bodo starejši otroci postali najstniki. Ne maram se nenehno seliti, ampak velika družina mi zelo pomaga. Če se mesta, hiše, šole spremenijo, naša družina ostane.
Predstavili ste se v oddaji Velike družine: Življenje v XXL? Zakaj ste se odločili za sodelovanje v tej oddaji?
Nismo imeli prav posebnega vzroka. Za to smo se odločili, ker se nam je ponudila priložnost. Otroci so bili navdušeni! Zdelo se nam je, da bo to odlična družinska pustolovščina.
Kaj vam je prineslo to sodelovanje?
Skupaj smo preživeli nekaj čudovitih trenutkov, ostali nam bodo čudoviti spomini. To sodelovanje nas je spodbudilo tudi k preizpraševanju najinih vzgojnih načel, zakaj je vera pomembna za nas, kako jo živimo kot družina in kaj želiva prenesti na svoje otroke ...
Ali izkoriščate to priložnost tudi za evangelizacijo?
To ni bila prvotna motivacija, ampak pri tem smo si rekli: "Upajmo, da s tem tudi pričujemo." Želimo pokazati, da je družina, ki ima vero, srečna družina. Na vsakem snemanju zaupam Svetemu Duhu, da me bo vodil.
In kako doživljate svojo medijsko in družbeno izpostavljenost?
Na družbenih omrežjih ne vidim velike razlike, moji profili so zasebni. Mnogi so pisali svoje komentarje, vendar to ne spremeni tega, kar objavljam. Kar zadeva članke v medijih, jih ne berem, ker vem, da lahko vidim tako pozitivne kot negativne komentarje.
Kako je biti krščanska mati?
Moja ljubezen do mojih otrok ni popolna, vendar jih ljubi Bog, ki je popoln, in ljubi jih z brezpogojno ljubeznijo ter prihaja, da zapolni moje vrzeli. To je zelo pomirjujoče.
Kateri svetniki vam pomagajo v vsakdanjem življenju kot materi in ženi?
Božja služabnica Cita me zelo navdihuje. Bila je predana svojim otrokom in njihovi vzgoji. Z vero in molitvijo je vztrajala v velikih preizkušnjah. Vsako jutro molim, čeprav se mi je težko odločiti, da bom to storila. Molim tudi med gospodinjskimi opravili ali med vožnjo na delo. Svoje otroke in ljudi, ki jih srečujem, izročam Svetemu Duhu. Tudi naši otroci rastejo v veri. Zvečer redno molimo in ob skupnih obedih vedno molimo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
