Miha in Nastja sta poročena 14 let, družino Hliš pa poleg njiju sestavlja še pet otrok. Da kot zakonca danes gledata v isto smer in je vez med njima vedno bolj žlahtna – čeprav se, tako pravita, povprečno dvakrat na dan skregata –, je zaslužna tudi skupnost Družina in življenje (DiŽ).
Ta pogovor, v katerem zakonca na neposreden in iskriv način spregovorita o rasti njune zveze, je nastal ob 25-letnici DiŽ-a in priča o veličastni vlogi, ki jo ima ta organizacija med zakonci. Izboljšala je odnose mnogih parov in je marsikateremu nepogrešljiva sopotnica. "Skoraj življenjsko nujna," pravi Nastja.
Kako bi opisala vajin zakonski odnos – kako je rasel in kakšen je danes?
Nastja: Začel se je s tipično zaljubljenostjo, bila sva kar mlada. Milostno je bilo, da sva se tako zaljubila, da naju je to močno potegnilo skupaj. Tudi ko so potem prišle preizkušnje, je, če sva se spomnila tega obdobja, tista žerjavica spet začela tleti. Zdelo se mi je, da je nad nama nek blagoslov, tudi prek ljudi, ki so bili ob nama. Tesno prijateljstvo Karla Gržana je pomenilo duhovno oporo, starši so nama bili zelo naklonjeni. Poroka je bila res lepa.
Potem pa se je začelo realno življenje, na katerega, zdi se mi, nisem bila pripravljena. Bila sva sicer na pripravi na zakon, tam so bile zelo resne teme, teoretično se nama je zdelo preprosto, dobro sva se ujela, sploh glede vzgoje otrok sva imela podobne ideje.
V realnosti pa so se začele službe, otroci, želela sva na svoje. Prvih par let je bil še nek podaljšek sveže zaljubljenosti, potem pa sva se počasi oddaljevala. V službi sem se iskala, rojevali so se otroci, prvi izzivi starševstva, neprespane noči, poporodna depresija. Takrat nisem zaznala, da grem tako globoko. Nisva si znala pomagati.
Miha: Jaz, po moško, nisem čutil, da bi bilo kaj narobe.
Nastja: Tako sva se štiri leta po poroki znašla tudi v zakonski krizi, ki je trajala kakšna tri do štiri leta. Potem sem bila pa tretjič noseča in sem prišla do točke, ko sem bila v taki nemoči, da sem zahtevala, da nekaj ukreneva. Tak zakon zame ni bil zakon. Praznina. Tega se ne grem. Nisva pa vedela, kako bi si pomagala.
Hodila sva že v zakonsko skupino. Tam sem vedno čutila, da drugi imajo nekaj, česar midva nimava. Neko vez, ki je midva nisva imela. To me je bolelo. Kaj nama manjka? Na papirju vse "štima". Takrat je voditeljski par pripovedoval, da sta bila na DiŽ-evem temeljnem seminarju. Šla sva tudi midva in oba dobila potrditev, da v tem nisva sama, da imajo tudi drugi težave, da sva normalna.
Zase sem dobila vizijo, kakšna naj bi bila moja vloga žene. Počasi, počasi sva začela malo bolj zavestno delati na odnosu, šla sva še na kakšen seminar. Začela sva gledati v isto smer. Od takrat je vedno bolj žlahtno. Čutim, da sva ekipa, da drživa skupaj. Čeprav se kdaj skregava.
Miha: Povprečno dvakrat dnevno. (smeh)
Jaz se tisti večer, ko sva se spoznala, še nisem zaljubil. Zaklepetala sva se o življenjskih temah. Zelo me je pritegnila. Začutil sem, da Nastja v življenju išče nekaj več – predvsem pri gradnji odnosa. Potem sem se kmalu tudi jaz zaljubil do ušes. Kemija je bila močna. To še vedno dojemava kot blagoslov.
Vmes je prišla večja kriza. Žena mi je postavila ultimat, naj kaj ukrenem. Od kod zdaj to?! Meni se je takrat zdelo, da je vse v redu. Žal nisem prepoznal ženine stiske. Ultimat me je prizemljil. Ker mi urejeno družinsko življenje veliko pomeni, je bil moj moški ego zelo prizadet – kako da nisem vedel za te težave?
Nastja je predlagala DiŽ-ev seminar. Videl sem, da je stvar resna, zato sem tudi šel. Prej sem si mislil, zakaj bi šel, saj sva čisto v redu – imava se rada, imava skupne cilje (čeprav sva potem videla, da niso bili najbolj usklajeni). Tam sem srečal ljudi s podobnimi izkušnjami. Ko je neki "taprav dec" iz Prekmurja rekel: "Mene je tudi žena zvlekla, pa ni mi bilo jasno, zakaj moram it'," sem se lahko poistovetil.
Tam nam niso solili pameti, ampak ker so bila pričevanja pristna, je bila to zame opora, spodbuda, ki sem ji z velikim veseljem potem prisluhnil in delal na sebi – da moram biti do žene bolj pozoren in sočuten, ji prinesti kakšno rožico …
Nastja: Saj rožice si že prej nosil.
Miha: Sem, ampak s časom jih je bilo vedno manj. Zdelo se mi je, da ni več treba. Stereotipno – bil sem poročen, povedal sem ji že, da jo imam rad, … Spravil sem se v neko svoje lagodje. Toda spoznal sem, da je treba za odnos delati.
Lahko bolj konkretno povesta, kakšna je bila ta pot preobrazbe do boljšega zakona pri vsakem od vaju?
Nastja: Pri meni je bilo to, da moram opustiti držo ženske, ki je dominantna, ki vse nadzoruje – tudi moža. Začela sem se učiti biti njegova pomočnica in dovoliti, da on sprejema odločitve.
Prej sem želela nadzorovati vsa področja življenja, biti sistematična, načrtovati, skratka biti organizirana. Opazila pa sem, da to siromaši mojo žensko naravo, pristno ženskost. Zaradi tega sem postala preveč trda. Odkrila sem, da potrebujem oporo in pomoč. Ko sem začela to spuščati, je Miha lahko prihajal bolj v ospredje. Zdaj se jaz lahko naslanjam nanj in sem zato razbremenjena. Na plano lahko pridejo kakšni moji drugi aduti, vidiki ženskosti. Ne vem, če je to prava vloga žene, a videla sem, da je meni to manjkalo. Tako sem lažje ljubeča do otrok, izvrševalec mej je Miha. To je velika razbremenitev zame.
Miha: Jaz sem bolj neorganiziran tip človeka. Srečal pa sem se z žensko, ženo, ki je to imela zelo dodelano. Najprej sem se upiral. Želel sem živeti bolj svobodno. Počasi sem spoznal, da je določena mera organizacije koristna. In to organizacijo moram tudi jaz podpreti. Pristopiti moram z moško energijo in tudi nuditi varnost. Biti malo bolj samoiniciativen, se zanimati za stvari v odnosu, družini.
Ker sva si prišla nasproti, lažje shajava drug z drugim, hitreje rešujeva nesoglasja, ne zapletava se v kroge nekega dokazovanja, obtoževanja.
Katerih DiŽ-evih seminarjev sta se udeležila?
Nastja: Po temeljnem seminarju sva se takoj prijavila na seminar Ko pridejo preizkušnje. Ta me je najbolj prizemljil. Kot da bi na zalogo dobila rezervoar upanja, duhovne opore. Takrat so mi odprli oči, kaj v življenju pomeni duhovnost in da jo nujno potrebuješ, in to na zalogo. Postalo mi je jasno, da je to področje, za katerega je treba v življenju enako skrbeti kot za vzgojo, finance, za materialno. O duhovni zalogi za hude čase prej nisem nikoli razmišljala.
Na seminarju sem občudovala pričevalske pare, spoštovala sem jih. Zelo zares sem vzela to, o čemer so govorili, nam svetovali. Na tem sem začela graditi svojo osebno vero.
Miha: Tudi mene se je dotaknil Ko pridejo preizkušnje. Pa seminar o spolnosti.
Nastja: Čudovit je tudi nadaljevalni seminar. Takrat sem prvič začela dojemati veličino Svetega pisma in kaj vse lahko črpaš iz njega.
Omeniti morava tudi tečaj Ljubezen in spoštovanje, ki ga vodijo DiŽ-evi voditeljski pari. Ta nama je res veliko dal – fantastičen tečaj za delo na odnosu.
Miha, so seminarji "prebudili" tudi tvojo duhovnost?
Miha: Še kar nekaj časa po tistem sem bil na tem področju le opazovalec žene. Imel sem verno mamo in zelo realističnega očeta, ki na vero ni dal veliko. To se je močno "zapeklo" v mojo moško dušo. Vera je nekaj "za zraven". Nikoli nisem gradil osebne vere. Sveto pismo mi je bilo nerazumljivo, nič mi ni bilo jasno.
Potem pa me je prijatelj iz zakonske skupine povabil na DiŽ-ev moški pohod. To me je zanimalo. Sami dedci, ki sicer tudi kdaj preberejo kaj iz Svetega pisma in zmolijo kakšen rožni venec (čeprav mi je to zelo dolgočasno). Tam sem srečal "normalne dedce", ki nekateri molijo, drugi ne. Vodji Alešu Čerinu sem rekel, da jaz ob tem nič ne čutim in da mi ni do tega. Odvrnil mi je: "Kaj pa naj bi čutil? To narediš – zjutraj vstaneš, nekaj prebereš, bereš skupaj z ženo, to je to. Disciplina. To delaš in opazuješ, kaj se dogaja. Ni nujno, da bodo spremembe takoj, a to je disciplina."
Si ga upošteval?
Nisem še takoj delal sprememb, šel sem še na en pohod ali dva. Aleša si nisem upal več izzivati z vprašanji. :) Potem sem pa tudi sam začel zvečer brati dnevno Božjo besedo. Ohranjam rutino. Se trudim.
Je pa lik mojega očeta še vedno zelo močen. Še vedno se borim sam s sabo. Gledam ljudi okoli sebe, ki res močno čutijo vero, z veseljem dvignejo roke in slavijo Boga. Jaz tega še ne morem. Žal. A vztrajam.
Midva, razen te zakonske krize, nisva imela nekih težkih preizkušenj, hvala Bogu. Dano nama je lepo življenje. Vem, da se vera poglobi ravno v preizkušnjah, a bojim se prositi zanje. Bom raje vztrajal v disciplini in potrpežljivo čakal, da se mi Bog počasi razodeva. Ni mi do adrenalinskih razodetij, čeprav bi potem verjetno hitro dobil odgovor. :)
Zakonske skupine so najbolj redna oblika srečevanj v okviru DiŽ-a, saj imajo mesečna srečanja. Kaj vama daje zakonska skupina? Miha, te je treba stereotipno vleči tja?
Miha: Ne, ne! :) Zdaj sva v drugi zakonski skupini, ker smo se vmes preselili. Mene kot moškega primora, da se z ženo zvečer kdaj usedeva, odgovoriva na vprašanja iz gradiva, se o tem pogovoriva. Dobro se mi zdi, ker me meče iz ustaljenega.
Nastja: Meni predstavlja predvsem veselje. Res se veselim teh druženj. Hvaležna sem za vse, ki so tam in delijo svoje zgodbe. Ogromno se učim že samo iz tega. Velikokrat se nasmejimo, prav sproščujoče je. Ko sva šla čez eno zadnjo preizkušnjo, sem čutila podporo te skupine. Zakonska skupina se mi zdi skoraj življenjsko nujna.
Miha: Meni zelo veliko pomeni, ker je to krog ljudi, ki jih lahko kadarkoli pokličem, povem, kaj me muči, vprašam za nasvet. Marsikaj si podelimo, srečujemo se s podobnimi težavami. Vedno lahko vprašam: "Kako si pa ti zares?" Iskreno, globoko.
Pri DiŽ-u zelo poudarjajo, spodbujajo, da kdor je nekaj dobrega prejel, naj da naprej še drugim. Kdaj in kako sta vidva začutila, da bi lahko dala naprej?
Nastja: Ko naju je Mojca poklicala in vprašala, če bi sprejela vodenje zakonske skupine. (smeh) Lahko rečem, da sem bila počaščena. Zdelo se mi je, da sva še "zelena". Biti voditeljski par je res najmanj, kar lahko dava naprej. Hvaležna sem, da sva prišla v stik z DiŽ-em. To je zelo obogatilo najino življenje. Najin odnos je bolj "žmohten" in spoznala sva čudovite ljudi.
Miha: To so ljudje, ki se veselijo življenja, ki so pristni, ki ne igrajo, ki živijo v prezračenih odnosih, ki so direktni – ti tudi neposredno povejo, te postavijo na realna tla. "Bil si že v zakonski skupini – kdaj boš pa novo odprl? Kdaj boš pa pričeval?" Jaz ne bi. Meni je lagodno tu, kjer sem. A dobrodošlo je, da me kdo brcne, da se ne zasedim.
Nastja: Na seminarju Ko pridejo preizkušnje so pričevali pari, ob katerih sem se počutila tako majhna! Vsi so imeli bogato življenjsko zgodbo, zdeli so se mi opolnomočeni, plemeniti. To sem nekemu paru tudi omenila, pa sta me takoj zavrnila – postavila sta me na realna tla, češ, onadva nista nič boljša od drugih, marsikaj sta dala skozi. Počutila sem se sprejeto.
Za konec – kako bi nadaljevala stavek: Dragi DiŽ, ob tvoji 25-letnici sva neskončno hvaležna za …
Miha: … življenjske zgodbe, ki jih lahko delimo med sabo v sproščenem vzdušju, po lastni želji, ter za vse seminarje, ki so kot življenjski poligon, na katerem lahko zakonci, vsak v svoji družini, vadimo in preizkušamo znanja in izkušnje drugih ter se z njimi bogatimo. Pa moški pohodi so zakon!
Nastja: … iskrene in odprte ljudi.
