Kako sem prebolela spolno zlorabo

Kakršnakoli zloraba je grozna izkušnja za vsakega preživelega. Storilec je prestopil našo mejo, ogrozil našo svobodo in pustil v našem srcu občutke, s katerimi se težko soočamo.

Spodnji članek ne bo govoril o tem, kako se morajo drugi soočati s postravmatsko stresno motnjo (PTSM). Niti o tem, kakšna je najboljša ali najlažja pot.

Avtorica članka nisem strokovnjakinja za PTSM ali prebolevanje spolnih zlorab. Imam pa sama izkušnjo, ki me spremlja že od predšolskih let in je nikakor nisem mogla preboleti. Čutim pa, da je prav, da delim z vami, kako sem jo prebolela.

Po dogodku sem povedala mami in mama mi je takoj verjela. Spomnim se, da je vprašala: Je to vse, kar je naredil? Je bilo še kaj drugega? Odkimala sem. Potem se mi je zahvalila, da sem podelila z njo. Tudi nekaj drugih moških je v mojem otroštvu na podoben način poseglo v moj osebni prostor. A sem se počutila preveč osramočena, da bi o tem povedala mami.

Pozneje, tudi v odraslosti, sem več prijateljem in duhovnim voditeljem povedala za izkušnjo. Vsi so verjeli. Menim, da je to, da ti drugi verjamejo, zelo pomembno. Čutiš se slišan, zavarovan. In večkrat, ko sem dala to ven, lažje sem preživljala svoja čustva ter prebolevala izkušnjo.

Sem pa pri vseh doživela spoštovanje in zaupanje ter prav nihče ni omenjal česarkoli v smislu: Saj to ni nič. Nisi bila zares posiljena ali karkoli podobnega. Je pa nekdo rekel: Kako veš, da je šlo za zlorabo?

Dobro vprašanje. … To ve vsak sam. Pri zlorabi gre za to, da hoče storilec nekaj zase. Zanj si samo kos mesa, s katerim bo zadovoljil svojo potrebo. Ob svojem odgovoru sem tudi dojela, da znam opredeliti svojo zlorabo. Kar mi je v tistem trenutku dalo moč.

Brala sem neko delo, ki govori o prebolevanju spolnih zlorab. Tam je pisalo, da se žrtve (oz. preživeli, kot se nam po novem reče) soočamo s krivdo. Da se počutimo, da smo na neki ravni sami krivi, da je prišlo do zlorabe.

To je držalo tudi zame, a sem ugotovila šele ob branju tega dela. Res sem čutila krivdo, a zdaj vem, da je bila povsem neosnovana: ob dogodkih sem bila še otrok oz. na pragu najstništva; oni so bili odrasli moški in bi morali biti toliko prištevni, da bi ob otroku nadzorovali svoje spolne želje.

Čim sem dojela, da na noben način nisem mogla biti kriva za dogodke, krivde nisem več čutila. Pri zlorabi ni šlo za moč argumenta, ampak za argument moči. To pomeni, da so nad mano uveljavili svojo moč (telesno in psihično). Sama nisem z nobenega vidika kriva za to.

Prebrala sem knjigo Dragulj v pesku, ob kateri sem jokala in jokala, saj so se ob izkušnjah glavne junakinje Rahabe v mojem srcu odpirale in celile rane.

Prebrala pa sem tudi knjigo Očarljiva, ki na čudovit način opisuje, kakšno lepoto je Bog položil v vsakega od nas. Na koncu knjige pa je poglavje z molitvami, med njimi tudi Molitev za spolno ozdravljenje. Spomnim se, da sem knjigo brala ravno med karanteno in sem se zavestno odločila, da bom 14 dni vsak dan molila in brala te molitve ter odpuščala storilcem.

Priznam: bilo je grozno težko. Še posebej, ker je izkušnja spolne zlorabe težka in sem ta čustva celo življenje tlačila v zadnji kotiček spomina ter jih držala zase. Po drugi strani pa v sebičnosti svojega srca nisem hotela, da Bog storilcem odpusti.

Hkrati sem vedela, da moram začeti kopati po svoji rani, če jo želim kdaj zaceliti in iti naprej. Prav tako pa storilcem nisem več hotela dajati moči nad mano. Želela sem biti osvobojena strahu pred njimi. Tako sem zagrizla v to kislo jabolko in se lotila dela na sebi. Vsak večer sem prižgala svečko, se pokrižala, v roke vzela Očarljivo in molila.

Skozi 14 dni je Bog v meni naredil veliko spremembe. Ne samo, da sem storilcem odpustila, tudi Boga sem prosila, naj jim odpusti in jim ob smrti ne prišteva tega greha, saj ne vedo, kaj delajo. Ker sem odpustila, v svojem srcu nisem imela več teže, ki bi jo morala skrivati, da bi sploh lahko preživela. Počutila sem se svobodna.

Po nekaj mesecih je eden od storilcev umrl. Sama pa sem čutila hvaležnost, da sem mu zmogla odpustiti in prositi Boga, naj ga sprejme k sebi.

K eksorcistu sem šla zaradi drugih razlogov, a sem povedala tudi, da imam izkušnjo zlorabe. Ko je končal z zadnjo osvobodilno molitvijo, mi je povedal, da je prav, da sem prišla. Da me je osvobodil tudi hudobnih duhov, ki so bili v meni zaradi izkušnje spolnih zlorab. Od takrat nimam več viharja v glavi, prav tako pa sem osvobojena poželenja.

Zaradi poželenja sem morala pred tem iti k spovedi vsakih 14 dni, da sem zmogla boj. Zdaj pa so moje misli bolj umirjene in prijazne, poželenje me ne muči več.

Ta korak se mi ta trenutek zdi najtežji, a je mogoče najtežji zato, ker se je zgodil pred kratkim in še precej podoživljam dogodke, ki so do njega privedli.

Sem članica gasilskega društva in na eni od vaj je sodelavec kričal name in mi ukazoval, čeprav nisem počela nič nevarnega ali škodljivega. Pozneje sem ugotovila, da ga je neko moje dejanje ujezilo, a tega prej nisem vedela. Takrat sem se umaknila, a je v meni vse vrelo od jeze. O njem sem v tistem trenutku ugotovila marsikaj (predvsem ga nisem več videla z rožnatimi očali), o sebi pa eno zelo pomembno dejstvo: Imam mejo!

Imam mejo. In ta meja je spoštljiv odnos. S tem, ko je kričal name in mi ukazoval, je grobo posegel v mojo svobodo. Ravno grobo poseganje v mojo svobodo pa me je spomnilo na občutke, ki sem jih preživljala ob zlorabah. Počutila sem se užaljena, žalostna, prizadeta, ponižana.

Do tistega trenutka sem se ob konfliktih umaknila in naredila po svoje ali se prilagodila. Tista produktivna jeza pa mi je pokazala zelo veliko. Predvsem pa, da sem vredna, da se z mano ravna spoštljivo. In od tistega trenutka dalje bodo to počeli vsi.

Le najti sem še morala moč in pogum, da sodelavcu to povem. 14 dni sem imela v sebi samogovore in namišljene dialoge ter vse dni tudi molila in se s prijatelji pogovarjala o tem, kaj doživljam in čutim.

V sebi sem že imela misel: Pa kaj kompliciraš! Ne bodi taka drama queen! Ampak mi je telo povedalo, da je šel sodelavčev odnos do mene predaleč. Da je preveč in pregrobo posegel v mojo svobodo. Ko sem že pomislila, da bi se umaknila in mu pustila njegov način sodelovanja, je moje telo kričalo: Postavi se zase! Povej, kje je tvoja meja!

Čedalje bolj pa sem v sebi čutila Božjo voljo, ki mi je pravila: Postavi se zase. Zmoreš. To je tvoja priložnost. Nisem vedela, kakšne sorte priložnost je, ampak sem čutila, da se dogaja nekaj velikega. Da to moram narediti, da bom lahko šla naprej.

Veliko sem molila, izročala v Božje roke in prosila za to, da se zgodi Božja volja. Po 14 dneh sem pristopila in sodelavca vprašala, kako vidi najino sodelovanje. Najprej me je v svojem slogu poniževal, a sem bila v sebi popolnoma mirna. Niti v želodcu niti v rokah nisem čutila napetosti. En sam mir in potrpežljivost.

Na koncu sem mu povedala, naj mi v prihodnje prijazno pove, kaj ga moti. In da mi ni všeč, kadar kriči name in mi ukazuje. Po koncu pogovora sem se počutila svobodna in mirna. Šele zjutraj pa sem med prebujanjem dojela, da se je prejšnji večer zgodilo še veliko več od tega.

Najin skupni prijatelj je vedel za najin konflikt, a se ni želel vmešavati: Odrasla sta, sama rešita, mi je rekel. Zjutraj pa sem dojela, da je tista punčka v meni, ki v času zlorab mi imela poguma in moči, da bi se postavila zase, potrebovala ravno to.

Ob zlorabah bi potrebovala ob sebi stabilnega moškega, ki me ima rad in me zaščiti. A me takrat ni mogel. Ker so se zlorabe dogajale na skrivnem. Tokrat pa je bil tam moški, ki mu je mar zame in verjame, da se zmorem sama postaviti zase. Tista mala punčka v meni je potrebovala zaščito in moč.

Tisti dan sem to dobila, a šele naslednje jutro ugotovila, da se počutim drugače. Da se počutim varna, zavarovana, zaščitena. Da so se še zadnje rane, ki jih imam zaradi zlorab, zacelile in jih nimam več. Še vedno se spomnim tistih groznih trenutkov in še vedno so dejanja del moje preteklosti. A ne bolijo več, ne počutim se več "samo delno živa", ampak sem cela, osvobojena in močna.

Kdo bi si mislil, da bo tisti beden konflikt privedel do vsega tega! Niti slučajno si nisem predstavljala, da bo moja pot do odrešenja vodila ravno prek dogodka, ki me bo postavil v podobna čustva in mi preko jeze dal moč za ukrepanje.

Prvič v življenju se počutim svobodna, cela, odrešena. Na hrbtu pa na fizičen način čutim zaščito. Ki sem jo pred prvo zlorabo najbrž imela, a sem bila premajhna, da bi se je še spomnila. Zdaj pa je tu in mi kaže, da imam moč, pogum in da sem varna.

Kot sem omenila, moji koraki niso uradno preverjena praksa prebolevanja spolnih zlorab, niti jih nisem načrtovala. Ne vem, če sem zdaj že na koncu poti. So mi pa pomagali, da se zdaj počutim varna, zaščitena, zaceljena.

V letih življenja s svojimi občutki in krivdo sem pri sebi opazila, da sama takoj prepoznam možnega storilca. Ne vem, ali imate tudi nezlorabljeni podoben instinkt, ampak sama takoj vem, s kakšnim namenom se me želi drugi dotakniti. Še posebej, ko nameni niso ljubeznivi in čisti. Takrat se odzove moje celo telo.

Končno sem začela svoje telo poslušati in tistim osebam takoj povem: Ne dotikaj se me. Pojdi stran. Moje roke pa samodejno pokažejo, kje je moja osebna meja.

Težko je. Ampak je možno in sem za osvobojenje močno hvaležna. Tudi vsem vam, ki imate za sabo podobno izkušnjo, želim, da boste kmalu lahko svobodno zadihali in rekli: Bogu hvala ter šli svobodno naprej.