Kako sprejeti odločitve, kadar med možem in ženo ni soglasja

Vsak par se neizogibno znajde v nesoglasjih – o vzgoji, denarju, razporeditvi časa in odgovornosti. Hitro se lahko znajdeta na nasprotnih bregovih. Enemu se nekaj zdi samoumevno, drugemu nesprejemljivo. In tako se začne – včasih tih spopad, včasih nežen molk, drugič utrujena razprava, ki se konča brez sklepa.

Pa vendar: življenje teče naprej in odločiti se je treba. Kako se v odnosu odločati, kadar ni soglasja? Kdaj se odločita skupaj, kdaj vsak zase? In o čem se resnično prepirava?

Veliko vsakdanjih pogovorov zveni čisto praktično. Kdo bo danes peljal otroka na trening? Kdo bo šel na roditeljski sestanek? Kaj bomo jedli za večerjo? A pod to plastjo organizacije pogosto teče globlji tok. Eden ima občutek, da vedno vse prevzame sam. Drugemu se zdi, da je stalno v obrambi.

V glavi imata polno misli in nezaključenih tem. Prelagata odgovornost, prevzemata krivdo, sta preobremenjena in imata občutek, da ni pravično. In že se prižge iskra.

Pogosto si par takrat ne vzame časa, temveč samo rešuje tehnične stvari, sikne kakšen očitek in shrani zamero. Tako začneta izgubljati občutek bližine. Zato pomaga, če si kdaj rečeta: "To ni le vprašanje, kdo bo šel v trgovino in kdo bo pomil pult. Kaj je zares najina tema?"

Veliko nesoglasij ni toliko vprašanje različnega mnenja, ampak načina (ne)poslušanja. Eden reče: "Zdi se mi, da otroci hodijo prepozno spat." Drugi sliši očitek: "Slabo skrbiš zanje. Nisi dober oče." In namesto da bi raziskala, kaj je v ozadju, začneva tekmovati v obrambi in argumentih. Pogosto se ne prepirava zaradi teme, ampak zaradi občutka krivde, neslišanosti, užaljenosti, skrbi, brezizhodnosti in strahu. Eden govori iz skrbi, drugi iz utrujenosti.

Eden si želi spremembe, drugi samo malo miru. Če bi si dovolila ustaviti se, pogledati drug drugega in vprašati: "Kaj te tukaj res skrbi? Kaj potrebuješ od mene?", bi odkrila, da se ne razlikujeva toliko, kot se zdi. Le vsak izhaja iz svoje zgodbe.

Včasih hočeva o vsem odločati skupaj. Drugič se izogibava dogovorom, ker so preveč naporni. Pa vendar – obstajajo teme, kjer je skupna odločitev nujna. In druge, kjer lahko eden odloči, ker ve več, ker je bližje situaciji ali ker mu drugi zaupa. Zelo pomaga, če si to tudi izrečeva: "Bi ti lahko to prevzela?"

"Lahko odločim, če mi zaupaš." S tem ne izgubljava avtonomije, ampak si jo deliva. In kadar kdo odloča sam, ni tako zato, ker drugi molči, ampak ker je to izbran prostor zaupanja. Zaupanje pa je seveda plod spoštovanja, iskrenih pogovorov in občutka varnosti.

Včasih se pogovarjava, kot da imava partnerski konflikt. "Nimam časa zase." "Vse je na meni." "Nikoli ne predlagaš, da bi šli kam skupaj." In vse skupaj zveni, kot da je eden premalo prisoten, drugi prevečkrat preobremenjen. A ko stvari razgrneva, se pokaže, da otroci nimajo skoraj nobenih zadolžitev. Da jih ščitiva pred vsako napornejšo nalogo, ker "imajo šolo", "so utrujeni", "potrebujejo mir".

In potem midva prevzameva vse – od gospodinjstva do čustvene klime doma. Vse to pa ustvarja občutek neenakosti in utrujenosti, ki se na zunaj pokaže kot partnerski problem. Ko pa otroci dobijo več odgovornosti, se v družini vzpostavi drugačno ravnovesje. Ne gre torej vedno za to, kdo dela več, ampak kdo še ni povabljen k sodelovanju.

Nesoglasja ne pomenijo, da nekaj delava narobe. Pomenijo, da nekaj kliče po pozornosti. Da obstaja prostor med nama, ki ga še nisva raziskala. Ko si dovoliva ustaviti se sredi nesoglasja in reči: "Povej mi več. Res te hočem razumeti," takrat ne rešujeva več problema, ampak gradiva odnos, razumevanje in zaupanje.

Ko se pogovarjava s spoštovanjem, tudi če se ne strinjava, se bližina poglobi. Ne zato, ker bi našla rešitev, ampak ker sva drug drugega povabila bližje. In to je tisto, kar odnose dela močne – ne enotnost mnenj, ampak globina povezanosti.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.