Polonca Teršek je žena, mama, direktorica Centra za socialno delo Celje in tudi logoterapevtka s svojo prakso. S svojo toplino, skrbjo za sočloveka, znanjem in dolgoletnimi izkušnjami lahko v vseh teh vlogah resnično ustvarja lepši svet.
Predstavili smo jo že bolj osebno, tokrat pa smo se z njo pogovarjali predvsem o iskanju smisla, zlasti v težkih trenutkih življenja.
Zakaj vas je logoterapija tako prevzela? Kaj vas pri tem pristopu najbolj navdušuje?
Logoterapija je psihoterapevtski pristop po Viktorju E. Franklu, ki govori o smislu življenja. Že prej sem pri delu uporabljala hvaležnost – to je nekaj, kar logoterapija vedno znova poudarja, še posebej v težkih kriznih stanjih. Če ne spremljamo lastne hvaležnosti ob koncu dneva, se lahko zdi, da ni luči na koncu tunela. Ko strankam dam nalogo, naj beležijo svojo hvaležnost, ugotovijo, da je vedno, tudi v kriznih trenutkih, nekaj, na kar se lahko oprimejo.
Logoterapija gleda na človeka celostno. Frankl govori o treh dimenzijah človeka: biološki, psihološki in duhovni. Medtem ko se drugi pristopi osredotočajo predvsem na prve dve, logoterapija poudari še duhovno, saj je duh tisti, ki človeka postavi pokonci. Duhovna dimenzija vključuje vrednote, talente, stališča in vero. Božja iskra nam je dana ob spočetju in je v vsakomer od nas, ni pa nujno, da se pokaže takoj; lahko se tudi pozneje, takrat nas objame milost vere.
Kaj v terapevtski proces prinese ta duhovna dimenzija?
Ko delam s strankami, ugotavljam, da bo takrat, ko se dotaknemo duhovne dimenzije, ko se dotaknemo lepega dela človeka in ga nagovorimo – čeprav ima morda zadaj neka grozovita dejanja – proces stekel in mu bo dana možnost za spremembo.
Tu smo pa pri svobodni volji, ko Frankl govori o izbiri in odločitvi. Jaz sem tisti, ki se v svojem svobodnem prostoru odločam, vsak dan znova. Preteklosti ne morem popraviti, spremeniti, lahko pa zavzamem neko stališče do nje. Se pravi jaz izbiram, ali bom naredil korak naprej ali ne, ali bom mogoče spremenil stališče ali pa pogledal iz drugega zornega kota. S tehnikami logoterapije imamo možnost, da spreminjamo stališče do naših neprimernih vzorcev, navad, vsega, kar prinesemo iz svojih primarnih družin.
Večkrat za svoje slabo počutje krivimo zunanje okoliščine. Kako v sebi najti prostor za odločitev, da nas te ne preplavijo?
Velikokrat je moja prva vaja ta, da posameznika spodbudim, naj začne spremljati svoje čustvene odzive in vedenja na določene situacije. Marsikdo pride k meni zelo odrezan od svojih čustev, močno pa je vpet v svoje miselne procese. Pogosto pripovedujejo, kako ne morejo umiriti svojih misli, kako jih preplavlja notranji nemir in kako imajo občutek, da stvari enostavno ne tečejo.
Pomembno je, da se vrnemo v danost trenutka, tukaj in zdaj – to je naš svoboden prostor. Znotraj tega prostora imamo izbiro. Lahko se odločimo, ali bomo delovali v dobro ali bomo dopustili, da nas preplavi negativnost.
Zame ima poseben pomen misel: "Iz ruševin se najlepše vidijo zvezde." Tudi ko stvari niso idealne, lahko izberemo smer, ki morda ne bo popolna, a bo najbolj smiselna. Zato vedno spodbujam: spremljajmo se v vsakdanjih situacijah. Ustavimo se in se vprašajmo – kje sem čustveno, kaj zaznavam telesno, kam bežijo moje misli? To preprosto notranje opazovanje nas vrača k sebi.
Vsaka naša izbira – odločitev za dobro, za smisel – nas hkrati notranje napolni. Vsak dan imamo izbiro: kako bomo reagirali? Ali se bomo ustavili, ko bomo ob cesti videli nekoga nemočnega? Ali bomo šli mimo ali bomo pomagali? To so tiste notranje izbire, ki oblikujejo naš odnos do sveta – in tudi notranje boje, ki jih bijemo sami s seboj – ter hkrati osmišljajo življenje, naše in tistega, ki se mu v odnosu darujem.
Kako v teh bojih v sebi najti kljubovalno moč, vztrajnost, voljo?
Če imamo izkušnjo, da smo bili kot otroci povezani, ljubljeni, bomo znali črpati kljubovalno moč duha tudi v odrasli dobi. Otroci so različni – eni bolj zahtevni, drugi mirni, tretji izstopajo na drugačen način. Pomembno je, da jih učimo soočanja z izzivi. Ne kljubovanja kot čustva upora v psihološki dimenziji, ampak notranjega vztrajanja v težkih situacijah. Kljubovalna moč duha je v duhovni dimenziji.
Ko otrok dobi težko nalogo, pa jo vseeno izpelje, če ima vsaj eno odraslo osebo, ki vanj verjame. Ko rečemo: "To si naredil narobe, opraviči se," je to zanj težko, a ravno s tem razvija moč in vrednote za življenje. Da bo, ko mu bo kdo rekel: "Nisi dovolj dober," vseeno verjel vase in se spodbujal z besedami: "Vem, da sem sposoben. Zmorem," in bo vztrajal kljub občutku teže zadane naloge.
Kdor tega ni dobil v otroštvu, pa ima vedno možnost, da se s tem sooči v terapevtskem procesu.
Kako tudi v najtežjih trenutkih, ko nas muči bolezen, ko smo nekoga izgubili, ko zelo trpimo, iskati smisel, upanje?
Ko prihaja do nekih težjih izgub, ima tisti, ki ima vero – pri meni je to Bog, pri drugemu pač nekaj, kar je večje od nas, transcendenca – vedno nekaj, česar se lahko oprime. To daje upanje. Tudi v težkih kriznih stanjih, tudi v trpljenju poskušamo iskati smisel. Smisel je vedno usmerjen v nekoga in v nekaj. Nikoli ni za nas same. Se pravi, za koga sem se pripravljen potruditi tudi takrat, ko mislim, da ne bo šlo ali se ne počutim dobro.
Danes zelo veliko govorimo o izgorelosti, da je izgorelost povezana s stresom in da se stres začne že ob rojstvu. Zato se mi zdi bistveno, da govorimo o osebni meji v svobodnem prostoru. Komu dovolim, da jo prestopi? Ali to vpliva na moje duševno stanje?
Ko želimo izgube, krizna stanja osmisliti, iščemo višji smisel. Kdaj je ta smisel višji? Ko jaz dam sebe za nekoga in za nekaj in s tem dobim nekaj zase. Pogledamo, kaj je tisto, kar še vedno lahko pušča sled v življenju posameznika, ki je doživel težko izgubo.
Kaj prinese smisel?
Smisel je vedno usmerjen v tri stvari: v ljubezen, v trpljenje in v delo. Se pravi jaz ne izgorim, če preveč delam, če me to napolnjuje s smislom. Takrat sem prijetno utrujena. Ko pa delam tisto, kar mi ni všeč, v kar me nekdo sili, kar zame nima smisla, bom pa izgorela. Isto je s trpljenjem. Ko prepoznam smisel trpljenja, zakaj je treba kdaj iti skozi neko težko obdobje, čeprav je hudo, je ob pogledu nazaj pridobljena izkušnja tista, ki danost trenutka drugače osmisli.
Tu nam je Jezus dal zgled: On gre, vzame križ in sledi pričakovanemu, napovedanemu. Pa bi lahko rekel: "Ne, ne bom naredil, kar mi je naloženo." Ampak šele potem vidimo, da je bilo potrebno, da je prišel med nas z ljubeznijo in nam jo dal. In ravno z ljubeznijo je enako: Ko dajem in širim ljubezen, ko v tem srečujem druge, srečujem hkrati tudi sebe.
Danes je veliko bolezni, ki jim medicina niti ne zna najti vzroka. Ta je verjetno pogosto psihosomatski. Kje so začetki teh težav?
Ko pride nekdo izgorel, ko pride nekdo v popolnem stresu, iščemo, kje se je ta stres začel. Kanadski razvojni psiholog Gordon Neufeld veliko govori o začetnem negovalnem odnosu do otroka. Govori o tem, da se rodimo s tremi stiskami: strah, separacijska stiska in bes. Se pravi, strah se izrazi, ko nekaj pade na tla. Dojenček se ustraši in začne jokati. Separacijska stiska se pokaže, ko mamica zapusti njegovo vidno polje in začne panično jokati. Bes pa, ko ga začnemo oblačiti in panično kriči in se nikakor ne pomiri.
Dojenčku se ti sistemi aktivirajo večkrat na dan in naloga staršev je, da ga pomirijo vedno znova, ker je to za dojenčka stres. Negovanje, ljubkovanje, božanje pri otroku sprožajo kemične procese, ki mu dajejo občutek ugodja in otroka pomirijo. Da otrok z razumom pogleda na neko težko situacijo, lahko traja tudi do njegovega 27. leta, ko se v polnosti oblikujejo racionalni možgani.
Kaj se zgodi, če otroka ne pomirimo?
Če otroci niso ponegovani v stiski in so njihov strah, bes in separacijska stiska aktivirani, starši pa se na to ne odzovejo, otroci sicer nehajo kričati, a to stisko ponotranjijo. To pomeni, da se vse stiske dogajajo v njih samih, kar je podlaga za razvoj psihosomatskih, vedenjskih in čustvenih težav. Otrok ne zaupa v svet. Ljubkovanje in čustvovanje v zgodnjem otroštvu sta osnova, da otrok začne verjeti, da je lahko svet dober in lahko vzpostavlja dobre socialne stike.
Danes imamo zelo veliko nemirnih otrok. Zakaj? Ker jim starši namesto ustrezne nege, skrbi in pozornosti dajejo pametne telefone. Te stvari sploh niso za otroke. Te stvari tudi niso za najstnike. Oni potrebujejo bližino odrasle osebe.
Ko mama doji svojega otroka, ga mora gledati v oči, ker tam gre transfer – od srca do srca, od oči do oči. Ko pa mama doji otroka in gleda v telefon, je stik prekinjen in nikoli pozneje v življenju ga ne moreš nadomestiti, pri otroku se lahko pozneje razvijejo antisocialna vedenja.
Ta stres je v obliki občutka zavrženosti in neljubljenosti velikokrat izražen tudi pri odraslih ljudeh: ko jih vprašam, kdaj ste bili objeti, in mi 60-letna oseba reče: "Nikoli." Premalo se zavedamo, da je objem pogostokrat tisti, ki zdravi.
Kdaj pa se težave, ki imajo psihosomatski izvor, umirijo?
Ko sem sprejet takšen, kakršen sem, in je dovolj že to, da sem. To sporočilo mora dobiti vsak otrok ob rojstvu. Ni dovolj, da so zadovoljene njegove fiziološke potrebe, ampak so pomembne tudi sprejetost, psihološka varnost in ljubezen. Da je otroku dovoljeno, da sledi svoji poti in ne živi po pričakovanjih in željah staršev.
