Iza Benedičič je maturantka Gimnazije Škofja Loka, njena velika želja za prihodnja leta pa je študij logopedije in surdopedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Poleg šolskih obveznosti veliko časa nameni številnim aktivnostim, ki potekajo v župniji Poljane nad Škofjo Loko, če pa ji ostane kak prost dan, ga najraje izkoristi za izlet v hribe, ki pa jih, kot pravi, v "naši razgibani Poljanski dolini ni malo".
1. Kaj počneš kot prostovoljka?
V župniji redno obiskujem mladinsko skupino, pojem pri mladinskem pevskem zboru in kot birmanska animatorka s soanimatorjem vodim eno izmed birmanskih skupin. Največji zalogaj mi trenutno predstavlja vloga voditeljice oratorija, saj jo letos opravljam prvič. Zavedam se, kako velika odgovornost je to. A z veseljem pričakujem ta vedno nepozaben poletni teden in verjamem, da se lahko polno zanesem na svojega sovoditelja, animatorje, vse ljudi, ki stojijo za tako velikim projektom, in seveda na Božjo pomoč.
V naši župniji pa bo letos v okviru Polanskega misijona, ki se bo odvijal jeseni, 1. junija potekal Polanski festival na Visokem. Tam bomo vsi dali na razpolago svoje talente in poskušali ustvariti lep dogodek.
2. Kaj ti pomeni sodelovanje pri Polanskem festivalu in česa se najbolj veseliš?
Sodelovanje na festivalu bo še ena izmed izkušenj prostovoljnega dela, ki pa bo morda malo drugačna od drugih. Predvidevam, da bo vzdušje zaradi velikega števila ljudi in pestrega programa še boljše. Za izpeljavo bomo morali dobro sodelovati in se prilagajati drug drugemu.
Veselim se izvedbe nekaterih delavnic, ki jih pripravljajo animatorji, in vseh pričevanj, med katerimi bo tudi glasbeni program. Eno izmed glasbenih točk pripravlja tudi naša glasbena skupina, ki smo jo osnovali pred kratkim.
3. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Prvič sem se preizkusila v vlogi animatorke ob koncu osnovne šole. Ena izmed prvih spodbud so bile sošolke, ki so tudi želele biti animatorke. Ker pa je bila izkušnja lepa, pa ne samo lepa, ampak tudi zelo bogata, sem še naprej ostala v teh vodah. Stkala so se nova prijateljstva in ponudile so se nove priložnosti.
Kakšno leto pozneje sta se v župniji namreč izoblikovala mladinska skupina in mladinski pevski zbor, ki še zdaj napredujeta in kjer se mladi s podobnimi vrednotami lahko udejstvujemo.
S prostovoljnim delom pa je tako, da ko enkrat začneš in izkažeš pripravljenost, se znova in znova pojavljajo nove ideje, ponudbe in prošnje za sodelovanje. Sama jih največkrat z veseljem sprejmem, a tokrat ne več samo zaradi prijateljic, ki bi se jih lahko stalno oklepala, temveč zato, ker vem, da me bodo obogatile in da smo dejavni mladi kristjani prihodnost Cerkve ter celotnega občestva. In ne nazadnje – vse to tudi v Božjo slavo.
4. Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Kakor nam že sama beseda prostovoljno delo sporoča, za svoje delovanje ne dobiš niti ne pričakuješ denarnega plačila. Toda za vsem tem stoji dejstvo, da namesto denarnega plačila dobiš nekaj, kar je veliko več vredno in kar na koncu dneva zares šteje.
Vsa poznanstva in prijateljstva, pridobljena na osnovi skupnih vrednot in odštekano preživetih vikendov, se velikokrat izkažejo za najgloblja. Vse prigode, ki smo jih že in jih še bomo doživeli skupaj z mladinci, ustvarijo spomine, ki odtehtajo za ves vložen čas in trud ter stres, ki pritiče pripravam in izvedbi večjih in zahtevnejših projektov.
Naša pris(o)tnost v župniji pa daje upanje tudi vsem, ki so zaskrbljeni zaradi odhajanja mladih iz Cerkve in opuščanja pravega krščanskega življenja.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: katarina.berden@aleteia.org. Veseli bomo vaših idej!
5. Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Odziv vrstnikov je navadno v takšnem smislu: "Uau, ti imaš pa družabno življenje. Kdaj se pa učiš? Ti imaš pa veliko stvari." Zmeraj me razveseli, ko se vrstniki, ki jim je katoliško okolje dokaj tuje, začnejo podrobneje zanimati za moje prostovoljne aktivnosti, ki jih enačim s prostočasnimi.
S pripovedovanjem jim lahko približam svoj način življenja. Hvaležna sem že, če so nad mojim delom pozitivno presenečeni in ga ne prezirajo.
Zelo dragoceni pa so tudi odzivi vseh ljudi, ki aktivno delujejo v župniji. Mednje štejem vse župnikove pohvale in zahvale, vse prijazne poglede in pozdrave starejših ter iskrene zahvale staršev, ki so hvaležni, da njihovim otrokom polepšamo vsaj kakšen nedeljski dan na družinski katehezi, cel oratorijski teden ali pa smo jim v splošnem zgled za življenje. Takšne geste vedno dajo zagotovilo, da nekaj delamo prav.
6. Na koga ali kaj si najbolj ponosna? In zakaj.
Najbolj sem ponosna na letošnje birmance v naši župniji. Lepo je videti mlajšo generacijo, ki izžareva veselje do življenja in ki je v Cerkvi ne zadržuje le še tista enkratna slovesnost zakramenta svete birme. Spomnim se letošnjih birmanskih duhovnih vaj, kjer je bilo opaziti njihovo zagreto sodelovanje in zanimanje. Animatorji smo se z njimi zelo povezali.
Velika prednost je, da smo njihova avtoriteta mladi, ki smo le nekaj let starejši od njih. Tako smo jim lahko velik vzor in dokaz, da so tudi verujoči mladi lahko čisto normalni (razen kadar zaradi simpatičnih domislic nismo 🙂). Poseben trenutek je bila večerna adoracija, ki se jih je prav posebej dotaknila. Kdo bi si mislil, da lahko enourno bdenje pred Najsvetejšim in sveta spoved birmancu ali birmanki pustita tako lep in močan vtis.
7. Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Ena izmed dogodivščin, ki mi padejo na misel, je prav v povezavi z birmanci, in sicer lanskoletno župnijsko romanje v Lurd. Tam smo se poljanski romarji udeležili večerne procesije z lučkami, kjer se moli rožni venec in poje lurško pesem Ave, ave, ave Marija v najrazličnejših jezikih.
Vsaka romarska skupina lahko izbere nekaj ljudi, ki nato med procesijo in večernim dogajanjem sodelujejo v pevskem zboru, ki ima vsak dan drugačno zasedbo. Pri tem je sodelovalo pet mladincev in dva birmanca iz Poljan. Nekateri smo imeli manjše težave z izgovarjanjem besedil v latinščini, a ko smo bili na vrsti za petje lurške pesmi v slovenščini, smo pokazali, da smo ponosni na svojo domovino, glasbene talente in vero.
Poleg tega, da smo lahko predstavili svoj jezik, smo v zborčku pod streho ostali suhi. Vreme je bilo tiste dni namreč deževno, zato so morali romarji, ki so se udeležili procesije, večer žal preživeti pod dežniki. Pa vendar smo imeli zadnji dan priložnost ugledati sončen Lurd, ki se nam je po deževnih in sivih dneh zdel še lepši kot sicer.
8. Zakaj bi k prostovoljstvu povabila tudi druge?
Želim, da bi vsi občutili, kako je, ko sodeluješ pri nečem, kar te duhovno napolni in hkrati da ogromno lepih spominov. Poleg tega prostovoljcev, ki srčno opravljajo svoje delo, ni nikoli preveč, le tako se lahko razvijajo nove ideje in odpirajo novi projekti.
Zdi se mi, da obstaja veliko mladih, ki imajo potencial in možnosti za sodelovanje, pa potrebujejo le vrstniško motivacijo, zato je tukaj povabilo še bolj na mestu.
