“Dejstvo je, da je za nekatere birma samo ‘kljukica’ in pravzaprav izhod iz Cerkve”

Kako oziroma bolje rečeno na kakšen način mlade prepričati, da po birmi ni konec njihovega verskega življenja, pač pa da ostanejo in se dejavno udejstvujejo v življenju svoje župnije in s tem Cerkve? O tem zahtevnem vprašanju bi seveda lahko razpravljali tudi več dni, vendar smo nekaj osnovnih idej poskušali strniti v tokratno epizodo oddaje Reflektor.

Gostje Lucija Kovač, mladinska animatorka in voditeljica otroškega ter mladinskega zbora, br. Domen Iljaš, frančiškanski bogoslovec, ki se ukvarja z mladinsko pastoralo v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani, ter Emanuel Meserko, ki na Katoliški mladini koordinira mladinsko župnijsko pastoralo, so iz lastnih bogatih izkušenj v živahnem pogovoru povedali marsikaj aktualnega in uporabnega.

"Dejstvo je, da je za nekatere birma samo 'kljukica' in pravzaprav izhod iz Cerkve," je poudarila Lucija Kovač. Kar je morda delno pripisati temu, s kakšno "popotnico" gre mlad človek sploh k birmi. "Nekateri sami povedo, da hodijo le zato, ker tako denimo želita babica in dedek," pravi Emanuel Meserko. Ali pa starši želijo, da gre dekle ali fant k birmi, vendar sami ne dajejo zgleda osebne vere in dejavnega udejstvovanja, npr. sami ne obiskujejo svete maše, ne hodijo v cerkev in podobno.

Poleg tega je birma nekako postavljena kot zaključek osnovne šole, kar lahko primerjamo z valeto, kot poudari tudi br. Domen Iljaš. "Za nekatere je to nekakšen logičen zaključek in iztek stvari, zaradi česar po birmi mislijo, da je to zdaj konec."

Še posebej je težavno, če v župniji ni dejavne mladinske skupine, kamor bi po birmi hodili mladi (srednješolci in mlajši študentje), da naprej poglabljajo teme, povezane z vero, ter se imajo možnost družiti in povezovati v skupnost.

Brat Domen ima osebno izkušnjo tega, kako bi po birmi skoraj "pobegnil" iz Cerkve. A njegov župnik, ki je to nekako začutil, ga je po birmi kar zadolžil, da bo animator na oratoriju. Ta zadolžitev, v katero je bil kar nekako potisnjen, pa ga je potem zelo pritegnila: "To je bila zame neka iztočnica oz. izhodišče, kako sem našel svojo vlogo v župniji." Pozneje dodaja iz lastne izkušnje in iz izkušnje dela z mladimi v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani: "Če mlademu človeku (v župniji) dodelimo neko nalogo, bodo to z veliko odgovornostjo tudi opravljali."

Opozoril je tudi na to, da v slovenskih župnijah ogromno stvari sloni na mladih: animatorstvo, otroški in mladinski zbori, ministranti, oratoriji … Ob tem opaža tudi, da če kot katehet navduši starše za to, da imajo njihovi otroci v župniji na voljo več aktivnosti in varen prostor za druženje, da se iz zaupanja staršev potem rodi tudi to, da mladi v večjem številu in raje prihajajo v župnijo na mladinsko skupino, na oratorij, pevske zbore in druge načine druženja.

Emanuel Meserko je ob tem poudaril: "Pri vseh aktivnostih, ki jih imajo lahko župnije za mlade, ne smemo pozabiti na bistvo. Ne gre le za neko obliko 'zabave', pač pa gre za to, da lahko mladi osebno spoznajo Jezusa Kristusa. Ob tem največ naredimo z osebnim odnosom, prek katerega lahko mlade peljemo naprej."

Ob tem ne smemo zanemariti različnih profilov v Cerkvi, ki lahko vsak s svojim zgledom in poklicanostjo nagovarja mlade in pričuje za vero.

"Za vsakega se v župniji lahko najde kakšna zadolžitev ali služba.  Na primer: če se ve, da je ob petkih zvečer srečanje mladinske skupine, lahko babica prinese piškote za mlade," je dal zanimiv primer Emanuel Meserko. To bi bilo izjemno lepo, povezovalno in tudi dobrodošlo.

Lucija Kovač je izpostavila, da je pri tem največ vreden zgled in dobra beseda sovrstnikov: "Največ je vredno, če mladi pritegnejo ostale mlade s svojim zgledom in besedo. Če te en tvoj vrstnik povabi: 'Daj pridi na skupino, veš kako je bilo fajn', bo to dosti bolj zaleglo kot če se vsi ostali trudijo z vabili." Nekateri mladi pa morda v lastni župniji nimajo mladinske skupine, nimajo možnosti za druženje z mladimi ali ne vidijo, kje ali kako bi lahko začeli.

"Naj pridejo na Katoliško mladino, kjer se lahko najdejo tudi tisti mladi, ki v svoji župniji ne najdejo podpore v obliki mladinske skupine in podobno. V povezovanju je veliko dragocenega, naj pa se mladi ne bojijo, tudi če sprva nekje ne poznajo drugih, saj bodo hitro navezali stik. Naj vseeno pridejo, sprašujejo, se družijo; naj se odprejo in prepustijo nagovoriti," je še zaključila Lucija Kovač.