Preprečite izgorelost s to starodavno katoliško navado

Ob zaskrbljujočem porastu težav z duševnim zdravjem med mladimi odraslimi je nujno, da najdemo različne načine, kako zmanjšati duševne obremenitve.

Dandanes je namreč med ljudmi pogosta določena vrsta izčrpanosti, ki ne izgine niti po dobro prespani noči. To je utrujenost, ki se tiho kopiči nekaj tednov – morda celo let – zaradi nenehnih rokov, obvestil, razglabljanj pozno v noč in pritiska, da smo nenehno na voljo, da se nenehno izpopolnjujemo, da smo ves čas v polni pripravljenosti. Za mnoge mlade odrasle to ne predstavlja le težkega obdobja, pač pa običajno življenje.

In vendar se sredi te pretirano povezane, preobremenjene kulture dogaja nekaj presenetljivega: vedno več mladih najde pot nazaj v cerkev.

Ni nujno, da prihajajo po odgovore ali izročilo – vsaj na začetku ne. Mnogi mladi odrasli so mi zaupali, da prihajajo preprosto zato, ker potrebujejo prostor, kjer lahko zadihajo.

Za mlade odrasle, ki se soočajo s kaosom sodobnega življenja – pa naj gre za študijske roke, izgorelost v službi ali čustveno izčrpanost zaradi družbenih omrežij – se cerkev lahko zdi eden redkih krajev, ki ne zahteva uspešnosti. Nihče te ne ocenjuje. Ne potrebuješ filtra. Dovoljeno ti je samo biti.

Mladi lahko sredi delovnega tedna vstopijo v tiho cerkev, vidijo pomirjujoče utripanje sveč, snop svetlobe, ki proseva skozi vitraže, morda človeka, ki samo sedi v tišini. Brez slušalk, brez naglice. Samo ... dihanje. Težko se je odreči zunanjemu hrupu.

In tu pridemo do starodavnega izročila spoštovanja sabata oz. dneva počitka – ne kot pravilo, temveč kot dar. Ne kot verske obveznosti, temveč kot tiho dejanje upora.

Mnogi od nas smo se v življenju naučili, da na počitek gledamo kot na nagrado za trdo delo. Čas za počitek si zaslužimo. Zaslužimo si nedeljski spanec. In če si ga še nismo zaslužili – se bo pač treba malce bolj potruditi.

Toda sabat ni bil zasnovan tako. Že od vsega začetka je bil počitek del življenjskega ritma. Celo Bog je počival. Pa ne zato, ker bi bil utrujen, ampak ker je užival v oddihu. Želel je premišljevati o vsem dobrem, ki ga je ustvaril, in se ga veseliti.

Če si vzamete dopust, še posebej če ste mladi odrasli, se vam to morda zdi neodgovorno. Zdi se, da se vsi drugi trudijo, plezajo po družbeni lestvici, garajo. Toda umik – odločitev za počitek – je lahko skrajno dejanje zaupanja. To pomeni, da sprejmemo idejo, ki nas opominja: ne opredeljuje me moja storilnost. Nisem stroj. Človek sem – in moja vrednost ni nekaj, kar bi moral dokazovati vsak dan, kadarkoli.

Beseda sabat marsikomu prikliče spomine na otroštvo, ko je večkrat slišal, da je treba "nedeljo ohranjati sveto" – kar je morda pomenilo, da se je moral lepše obuti, mirno sedeti pri maši in se morda en dan v tednu odpovedati videoigricam.

Toda pri sabatu v globljem pomenu ne gre zgolj za nedeljo, pač pa za to, da si odmerimo sveti čas – prostor, ki ga ne zapolnjujejo dosežki ali zabava, temveč počitek, premislek in ohranjanje medsebojnih stikov (pa ne na družbenih omrežjih!).

Za nekatere to morda pomeni, da se za eno uro odklopijo od telefona. Drugi se morda peš odpravijo k maši ali pa odidejo dovolj zgodaj, da si privoščijo daljšo pot in se po maši zadržijo, brez hitenja. Spet tretji se odločijo za sproščen nedeljski obrok z ljudmi, ki so jim pri srcu. Ali popoldanski dremež brez občutka krivde. Morda za dnevnik, knjigo, trenutek tišine.

Celo Jezus se je umaknil, da bi počival in molil – pogosto se je umaknil od množic, tudi ko so ga te še vedno potrebovale. Pa to sploh ni bilo sebično. Bilo je izjemno modro.

Izgorelost ni več zgolj modna besedna zveza: je zdravstvena kriza, še posebej med mlajšimi generacijami. Vzgojeni smo bili, da smo v oblikovanju prihodnosti večopravilni, da hitimo in skrbimo za nenehno spletno navzočnost. Toda mnogi spoznavajo, da nenehna zaposlenost ne vodi v globok mir.

Cerkev z vsemi svojimi starodavnimi izročili ponuja nekaj globoko protikulturnega: vabi k premoru. Pri evharističnem češčenju verniki sedijo v tišini brez kakršnihkoli načrtov. Pri spovedi se rešimo svojih bremen. Pri bogoslužju stopimo v ritem, ki ga ne narekuje učinkovitost, temveč lepota.

V osrčju sabata je preprosto Jezusovo povabilo: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek." (Mt 11,28)

Pri tem počitku ne gre za beg. Gre za vračanje – k sebi, k Bogu, k tistemu, kar je najpomembnejše.

Če se vam dogaja, da ste vedno bolj izpraznjeni, niste sami. In morda, res morda, je kraj, kjer boste našli svoj počitek, v cerkvi: tam boste namreč ugotovili, da Cerkev od vas ne zahteva, da storite še kaj več.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.