“Naše telo ni nekaj, kar moramo ‘popravljati’ – je darilo, ki si zasluži spoštovanje”

Naja Grizold prihaja s Koroške, stara je 23 let in opravlja delo osebne trenerke. Zase pravi, da je preprosta punca, ki jo veseli vse, kar je povezano z gibanjem, naravo, druženjem in dobrimi ljudmi. Od nekdaj je rada aktivna, tudi izhaja iz družine samih športnikov. Rada se smeji, je zelo družabna in skoraj vedno polna energije.

Najbolj pa jo osrečuje, ko lahko svoje znanje, izkušnje in pozitivno energijo predaja naprej ter pomaga drugim, da se v svojem telesu počutijo bolje – fizično in psihično. To delo ji res ogromno pomeni in vsak dan znova je hvaležna, da lahko počne to, kar jo veseli.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj popoln začetek dneva bi bil tak, da se zbudim brez budilke – torej spočita, brez hitenja. Da si lahko v miru skuham kavo, se usedem in si vzamem trenutek samo zase. Grem v miru na trening v fitnes, brez časovnega pritiska, brez obveznosti takoj za tem. Tak dan se sicer redko zgodi, ampak ravno zato ga toliko bolj cenim.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
"Nov dan, nova priložnost. Maš to!" To si res večkrat ponovim, sploh če se zbudim slabše volje. Vsako jutro je nova priložnost, da naredim nekaj zase.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Se takrat v svoji koži počutim dobro. Ne gre za to, da bi morala biti popolna ali ves čas "zrihtana", ampak gre bolj za občutek spoštovanja sebe. Ko sem urejena, sem bolj samozavestna, lažje komuniciram, lažje odvodim treninge.

4. Kaj vas je pritegnilo k športu in delu z ljudmi na področju gibanja in zdravega načina življenja? Kaj vam ta poklic daje?
Že od malih nog sem bila vedno nekje v gibanju – začelo se je z odbojko, ki sem jo igrala skoraj 10 let. Gibanje mi je bilo vedno nekaj naravnega. Ampak resno mi je ta svet predstavila starejša sestra Atina. Ona je tista, ki me je navdušila nad delom trenerja in mi odprla ta vrata. Ogromno sem se naučila od nje, dala mi je zagon in spodbudo, izkušnje in še danes se učim od nje. Res sem hvaležna, da imam v njej tako podporo in vzor – zato bi tukaj res iz srca rekla: hvala, Atina. ❤️

Ta poklic mi pomeni ogromno – ne gre samo za fizično delo, ampak za stik z ljudmi, njihove zgodbe, njihove zmage in tudi njihove težke trenutke. Ko vidiš napredek, iskrice v očeh, ko veš, da si komu polepšal dan ali pomagal do boljšega počutja … to je nekaj neprecenljivega.

5. V enem od svojih videov na družbenih omrežjih ste pokazali, kako pomagate fantku, ki je gibalno oviran …
Ti trenutki ostanejo v srcu za vedno. Ko delaš z nekom, ki ima posebne izzive, se zaveš, kako močna je volja, pa tudi koliko lahko pomeni prisotnost, potrpežljivost in ljubezen do dela. Ta fantek me je sprejel z odprtim srcem – čutim, da me ima rad kot jaz njega. To delo z njim mi je dalo čist novo perspektivo.

Včasih ni pomembno, koliko vaj narediš, ampak kako se nekdo zaradi tebe počuti. In ko vidim, da se veseli najinega časa, da napreduje in da se ob meni počuti varno, mi to pomeni največ.

6. Pred kratkim ste postali krstna botra. Kaj vam pomeni ta vloga?
To mi res ogromno pomeni – je čast in hkrati ena takšna lepa, nežna odgovornost. Želim biti vedno prisotna, ko me bo potrebovala, pa naj bo to za pogovor, pomoč ali objem. Želim biti opora, vzor in tudi nekdo, ki prinese smeh. Biti botra ni samo "naziv", ampak res povezanost, ki jo gradiš skozi čas. In jaz se tega zavedam in se tega tudi veselim vseh nadaljnjih skupnih trenutkov.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Ko sem se odločila, da grem na svojo pot kot samostojna podjetnica, sem bila res prestrašena. Toliko vprašanj, toliko dvomov – a hkrati sem v sebi čutila, da je to prava smer. Ni bilo lahko, a sem šla. Naučila sem se, da si moram zaupati, da moram poslušat svojo intuicijo in da ni nič narobe, če kdaj padem – pomembno je, da vstanem. Ta izkušnja me je okrepila.

8. Včasih se zdi, da premalo cenimo, kar naše telo zmore. Kdaj se sami tega najbolj zavedate?
Ko delam z ljudmi, ki imajo omejeno gibanje – starejši, gibalno ovirani, poškodovani … takrat me vsakič znova zadene. Mi smo pač vajeni, da naše telo zmore vse – hoditi, teči, skakati. In to jemljemo kot nekaj samoumevnega. A ko vidiš nekoga, ki se bori za vsak korak, ti res zasveti lučka v glavi. Naše telo ni nekaj, kar moramo "popravljati" – je darilo, ki si zasluži spoštovanje, je dar, ki ga moramo varovati in ohranjati ter vsakodnevno skrbeti zanj.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
"Vse gre mimo – tudi to. Samo dihaj in naredi prvi korak." Včasih ne potrebuješ velikih besed ali motivacijskih govorov. Samo en vdih, ena misel, en mali korak naprej in izdih. Vse se zgodi z razlogom.

10. Biti ženska je lepo, ker …
Ker v sebi nosimo nekaj posebnega – moč in nežnost hkrati. Ker znamo držati svet skupaj, tudi ko se vse podira. Ker znamo poslušati, čutiti, razumeti. In ker kljub vsem izzivom znamo sijati. Biti ženska je nekaj res lepega – je dar in privilegij, ki ga nosim s ponosom.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.