Pogosti stavki, ki jih starši slišijo od svojih otrok ob koncu šolskega leta

Šolsko leto se bliža koncu. Pridobivanje še zadnjih šolskih ocen in zaključevanje je bodisi pospremljeno s stresom ali po drugi strani z ravnodušnostjo in pretirano samozavestjo.

Marsikateri starš v teh dneh iz ust svojega otroka posluša stavke, izrečene z različno stopnjo samozavesti ali celo brezbrižnosti, kot so: "Ne skrbi!", "Imam še čas!", "Že vse znam" ... Toda za temi besedami se pogosto skriva mešanica stresa, samozavesti (včasih celo pretirane) in lenobe. Kdaj posredovati in kdaj dopustiti, da bo otrok situacijo v šoli razrešil sam?

V obdobju ponavljanja obsežnega znanja, ki naj bi ga usvojili, od otrok pogosto slišimo, da imajo še dovolj časa za učenje, ponavljanje in pridobitev ocene. Lahko pa je to način, kako starše "potolažiti" in odvrniti od dejstva, da opravljajo svoje dolžnosti v zadnjem trenutku.  

Dober način, da pomagate svojemu otroku, je, da vam ob koledarju po datumih predstavi konkreten načrt, kako bo v tem času pridobil vse ocene.

Pretirana samozavest, lenoba ali brezbrižnost? V vsakem primeru je dobro, da ga spodbudite, naj preveri svoje znanje, ne da bi ga od tega odvračali: "Super je, da se počutiš pripravljenega. Narediva skupaj kratek preizkus. Naj ti zastavim nekaj vprašanj ali bi raje najprej še malo ponovil snov?"

Mladostniki se radi poslužujejo te kratke besedne zveze, ki pa lahko pri starših ustvari ravno nasproten učinek. Ko otrok reče "Ne skrbi", najpogosteje pomeni, da želi ohraniti nadzor in se izogniti prepiru. To je lahko znak samozavesti, pa tudi način, s katerim se želi izogniti našim dobronamernim nasvetom. Postavite ga pred dejstvo: "Če misliš, da si pripravljen, mi to dokaži."

K temu stavku se zateka z namenom, da bi se razbremenil pritiska, pod katerim se je znašel. Lahko pa tudi pomeni, da ni dobro pripravljen na ustni oz. pisni preizkus. V tem primeru je dobro izpostaviti: "Imaš prav, preveč stresa ne koristi. Ampak ravno to, da se prej dobro pripraviš, pomaga, da boš na dan preizkusa ostal miren in zbran."

Če končni rezultat ni najbolj spodbuden, ostaja izziv soočanja z razočaranjem, frustracijo ali iluzijo, da je "vse zafrknil". V najboljšem primeru se je najbolje izogniti odgovorom, ki zmanjšujejo doživljanje: "Ni res, pretiravaš," ali pa povečujejo občutek krivde: "Nisi se dovolj potrudil."

Nasprotno, dobro je nasloviti čustva in mladostnika spodbuditi, naj stopi korak nazaj: "Občutek imaš, da si vse zafrknil, ampak pogosto ni tako katastrofalno, kot si misliš. Povej mi, kaj se ti je zdelo najtežje, in bova skupaj našla rešitev."

In če se na koncu izkaže, da je otroku res spodletelo, ostanite pozitivni: "Zdaj je pomembno, kaj se lahko iz tega naučiš. Zdaj veš, na čem moraš delati."

Otrokova primerjava s sošolci je ena od strategij, s katerimi želi pojasniti razlog za svoj spodrsljaj. Lahko je tudi način, s katerim išče tolažbo ali se želi zaščiti pred obsojanjem.

Pomembno je, da otroka znova osredotočite na njegovo situacijo: "Morda ... ampak meni si pomemben ti in kaj lahko ti izboljšaš. Ni tako pomembno, da ti ni uspelo, ampak želim razumeti razlog za to, ne glede na druge."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.