Otrok mi očita, da imam njegove brate in sestre raje od njega

Janjo, danes 30-letno samsko žensko, so starši že v otroštvu ves čas primerjali z njeno starejšo sestro. Situacija je postala nevzdržna, ko se je njena sestra poročila in si ustvarila družino. "Od nekdaj je zadostila pričakovanjem staršev, naj gre za izbiro študija, kariero, moža ali celo imena otrok! Starši nikoli ne pozabijo poudariti, da vse dela prav," pove Janja. "Rada imam svojo sestro, hkrati pa me spravlja v slabo voljo! Ob tem se počutim krivo, ker zelo dobro vem, da ona ni odgovorna za odnos najinih staršev do nje."

"Favoriziranje med sorojenci je pravi strup, zapor, ki uničuje odraslo osebo," pravi klinična psihologinja Rita de Roucy. Čeprav starši po svojih najboljših močeh vzgajajo svoje otroke, se marsikdaj ne zavedajo, da s svojimi dejanji ali besedami favorizirajo enega od otrok. Pretirano rivalstvo med sorojenci se lahko v odrasli dobi spremeni v uničujoče ljubosumje.

Samo pomislimo, koliko prepirov med družinskimi člani nastane ob delitvi dediščine in kako se že prej načeti odnosi še bolj skrhajo … "Dediščina med brati in sestrami nenadoma dobi latentno čustveno in simbolno vrednost. Vsak v imetju išče tisto, česar mu ni nikoli uspelo dobiti v obliki naklonjenosti in pozornosti staršev," meni psihologinja.

"Občutek ljubosumja izvira iz otrokove želje, da bi imel ljubezen svojih staršev samo zase," pojasnjuje Rita de Roucy. Vse, kar otrok v prvih letih življenja potrebuje za preživetje in rast, sloni na ljubezni, ki jo prejema od staršev. "Sončna svetloba starševske ljubezni in luč starševske spodbude sta tisti, ki otroku omogočata, da zacveti, se nasmehne, postane bolj kompetenten in obvlada svoje okolje."

Ob prihodu ali prisotnosti drugih bratov in sester se otrok boji, da je ogroženo njegovo dobro počutje. "Že sam obstoj enega ali več otrok v družini bi zanj lahko pomenil manj: manj časa, preživetega s staršem ena na ena, manj pozornosti ob morebitnih razočaranjih, manj cenjenja in občudovanja njegovih uspehov."

Za otroka je najbolj grozljiva misel: "Če mama in oče izkazujeta toliko ljubezni, skrbi in navdušenja do mojega brata ali sestre, je morda v boljšem položaju kot jaz. Če je v boljšem položaju kot jaz, to pomeni, da sem jaz v slabšem, zato je situacija resnično negotova, njuna ljubezen do mene je negotova." Zato je treba vsakega otroka pomiriti, mu dati občutek varnosti, slišanosti, ljubezni do sebe.

Ljubosumje med sorojenci je do neke mere naravni del otrokovega razvoja. "Zmerno rivalstvo med brati in sestrami ima tudi nekaj koristi: medsebojna zmerna zbadanja krepijo otrokov značaj, živahno dogajanje razvija njihovo socialnost, duševni in telesni razvoj, prepiri jih učijo razlik med nedolžnimi zbadljivkami in nesramnostjo, običajna nesoglasja skupnega življenja pa jih učijo, kako zagovarjati svoje poglede," poudarja psihologinja.

Vseeno pa je dobro vedeti, kako ločiti med zavistjo in ljubosumjem. Zavist nas lahko spodbuja in motivira, medtem ko je ljubosumje uničujoče. "Za ljubosumjem se skriva želja po uničenju drugega, spletkarjenje za dosego svojih ciljev; pri zavisti tega ni. Zavist lahko človeka spodbudi k večji predanosti in vztrajnosti ..."

Izraz biti bolan od ljubosumja nakazuje pot do ozdravitve. Ljubezen do sebe in zavedanje, da nas Bog neizmerno ljubi, tako ostajata močna protistrupa proti ljubosumju. Če sprejmemo dejstvo, da je vsak človek edinstven, potem ni prostora za ljubosumje in ni razloga, da bi komurkoli zavidali.

"Vsak človek, rojen na ta svet, predstavlja nekaj novega, nekaj, kar prej ni obstajalo, nekaj izvirnega in edinstvenega. Naloga vsakega človeka je, da ceni, da je na tem svetu edinstven s svojim posebnim značajem in da ni bilo nikoli nikogar, kot je on," je zapisal filozof Martin Buber.

Izziv je torej sprejemanje svoje edinstvenosti in posledično razločevanje lastnega poslanstva in rodovitnosti. "Ker so naši prstni odtisi edinstveni na svetu, je to, kar smo, za človeštvo nenadomestljivo in nepogrešljivo," v svoji knjigi Umiranje od zavisti ali življenje od ljubezni? poudarja Catherine Aubin, dominikanska redovnica v Montrealu.

Drugi protistrup za ljubosumje pa je sprememba načina, kako gledamo na druge. Da bi to dosegli, moramo zamenjati pogled zavisti s pogledom, ki v bratu ali sestri vidi najboljše. "Gre za to, da Kristusu ponudimo svoje oči, da bo lahko prišel in pogledal skozi nas, v nas," pojasnjuje Catherine Aubin.

Številni starši načrtno skrbijo za harmonične odnose med svojimi otroki. Zgodi pa se tudi, da se pristranskost do enega otroka prenese v odraslost in postane vir velikega trpljenja. Razlike v odnosu, pozornostih, darilih, opravljenih zadolžitvah ... "Številni avtorji menijo, da imata s tem nekaj opraviti mesto in položaj otrok v družini, v resnici pa bolj kot to ljubosumje in tekmovalnost spodbujajo dejanja mame in očeta, njuna pozornost, priznanje in hvaležnost, ki jih nudita otroku ali mu jih nehote odvzemata in namesto tega usmerjata otrokovemu sorojencu," meni Rita de Roucy. "Projicirajo se vanj in mu pripisujejo vse lastnosti, ki jih imajo ali so o njih vedno sanjali, in ga zato še naprej cenijo, nevede in brez skritih motivov ga postavljajo na piedestal, včasih pa zanemarjajo svoje druge otroke."

Gre za težko situacijo, ki zahteva posebno pozornost. Ko je večja naklonjenost enemu otroku preveč očitna, četudi starši to počnejo nezavedno, nas Rita de Roucy poziva, naj spremenimo svoj pogled nanj in se kar se da distanciramo, da ne bi prenesli te rane na sorojence. "Pogosto obstaja možnost, da že prej odpravimo frustracije in trpljenje, ki jih povzročajo tovrstna rivalstva in ljubosumje," opogumlja psihologinja. "To zahteva veliko dela na sebi – ne da bi to vedenje sprejeli, ampak da bi ga pozdravili."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.