Zakaj nimam več pametnega telefona in spoznanja, ki sem jih ob tem prejel

Objavljamo pričevanje nekoga, ki je že sedem let brez pametnega telefona, v dokaz, da je tudi takšno življenje mogoče, in v spodbudo, da bi se še kdo odločil, če se za to čuti nagovorjenega.

Bil je peklensko vroč avgust v Neaplju. Sonce je neznosno pripekalo že zjutraj in šele noč je prinesla veter s hribov in težko pričakovano osvežitev. Nekega dne sem telefon pustil v avtu in to je bil njegov konec. Pod vročim italijanskim soncem se je zaslon prelil v barve monokromatične mavrice.

Že nekaj časa sem vedel, da je moja uporaba telefona problematična. Bil sem novinar, zato sem moral biti seznanjen z vsem, kar se je dogajalo. Toda to ni čisto res. Novinar sem postal, ker sem bil na tekočem s čisto vsem, kar se je dogajalo.

Nekega dne so nas peljali v klet Televizije Slovenija, v veliko temno sobo. Bilo nas je okoli trideset. Dali so nam test splošne razgledanosti z vprašanji, kot so na primer: Kdo je predsednik Evropske centralne banke? Koliko poslancev ima slovenski parlament? Kdo predseduje Evropskemu svetu? Rešil sem ga v nekaj minutah in dobil službo.

Ko sem se iz novinarstva vrnil k dokončanju študija, nisem imel več izgovora, da toliko časa porabim na pametnem telefonu. Ukvarjal sem se z odkrivanjem znanja v podatkih. To terja dolga obdobja popolne osredotočenosti. Naložil sem si aplikacijo, ki meri porabo časa.

Za vsak dan v tednu se je izrisal mali stolpec, ki mi je povedal, koliko ur sem preživel v obsesivnem drsanju. Zgroženo sem si priznal, da življenje zlivam proč z velikim vedrom. Namesto da bi visel na mobitelu, bi lahko opravljal polovični delovnik, pa še bi mi ostalo dovolj časa za šport.

Poskusil sem z ukrepi in omejitvami, a so se stolpci porabe le malo znižali. Vse aplikacije ponujajo obljubo učinkovitosti. Vendar ko zapreš aplikacijo, ki si jo uporabil, da bi prihranil nekaj minut, odpreš drugo in še eno uro zapravljaš čas.

Ali pa se spozabiš in mine ves večer. Omejevati porabo telefona, medtem ko ga imaš neprestano pri sebi, je, kot da bi poskušal shujšati z milko v žepu.

Ko sem se vrnil domov, sem kupil majhno nokio na tipke, enako uporabljam še danes. Kako vem, kam moram iti? V avtu imam GPS. Če grem peš ali s kolesom, si pot pogledam na prenosnem računalniku. Če se izgubim, vprašam prvega mimoidočega. Ljudje z veseljem pomagajo.

Za uporabo mobilne banke je danes nujno potreben pametni telefon. Temu se je včasih dalo izogniti. Znašel sem se tako, da imam pri starših najcenejši pametni telefon brez internetne povezave.

Pri njih enkrat na mesec uredim vse, kar je potrebno. Pogrešam edino fotoaparat. Kadar sem v družbi, vprašam, ali lahko slika kdo drug. Opazil sem, da prav vsi radi fotografirajo. V hribih in na poteh sem pogosto tudi sam. Takrat si lepoto zapomnim in jo zapišem v dnevnik. Lahko pa bi za takšne primere kupil kompaktni fotoaparat in ga puščal v nahrbtniku.

Pred sedmimi leti med mladimi nisem našel nikogar, ki bi živel brez pametnega telefona. Danes nas je vedno več. Odzivi so večinoma dobri. Včasih kdo opazi, izvleče iz žepa še svoj "neumni" telefon in se nasmehne. Nekateri pravijo, da je pametni telefon dandanes nujno potreben.

Ne strinjam se s tem, ko pa smo ljudje vendar vso zgodovino, nekje do leta 2010, preživeli brez njega. Ne uporabljam spletnega koledarja, ampak papirnatega. Ne dobivam snapov in whatsapp sporočil v žep, se pa zato lažje posvetim osebi ob sebi. Da, včasih zaradi svoje odločitve tudi kaj zamudim, a je vredno. Včasih na primer zamudim 10-odstotni popust v Sparu, ker nimam aplikacije, zato pa prihranim vsaj 20 odstotkov svojega budnega življenja.

No, tudi danes se mi zgodi, da na telefonu preživim ves večer. To navado imam že, odkar sem bil mulec – takrat sem uporabljal rdeč Iskrin stacionarni telefon. Takrat so oglaševali, da si s telefonom na pisalni mizi v središču svetovnega dogajanja, v stiku tudi z najbolj oddaljeno celino.

Kar je veljalo nekoč, velja tudi danes. Včasih pozabljamo, za kako neverjetno napravo gre. Daleč najboljša funkcija vseh telefonov, "pametnih" ali "neumnih", je pač tista najbolj osnovna – pogovor z ljudmi, ki jih imamo radi.

Avtor: Andrej Viršček

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.