Na križišču življenja se odločimo, kako bomo pristopili k najglobljim in najintimnejšim izzivom našega obstoja. Niso le trenutki odločitev, temveč trenutki, ki zahtevajo našo polno pozornost in odgovornost – tako kot posamezniki kot družba.
Kdaj se ustavimo, da bi v resnici prisluhnili? Kdaj se dotaknemo globin, kjer ni preprostih rešitev, kjer ni hitrih odgovorov? Kje je meja, na kateri se konča naš poskus razumevanja, in kje začnemo z razmislekom o tem, kaj pomeni biti človek – z vsemi svojimi ranami, upi in bolečinami?
V trenutkih, ko se zdi, da je vse razbito na tisoč koščkov, ko življenje postane neznosno težko, je morda najtežje najti pot smisla. V teh trenutkih potrebujemo nekaj najpreprostejšega: biti ob človeku in mu pokazati, da ni sam. Da je še vedno dragocen, še vedno vreden – ne glede na to, kako zelo se počuti odrinjenega ali zanemarjenega.
Verjamem, da je vsak človek vreden, da nekdo sedi ob njem in mu pove, da ni sam. Da ni nikoli prepozno, da se odzovemo, da pristopimo. Da pokažemo, da tudi bolečina ne izniči njegove vrednosti. Da je še vedno del tega sveta, dragocen in pomemben točno takšen, kot je.
Pogosto spregledamo pomen dobro organizirane in spoštljive paliativne oskrbe. Paliativna oskrba ni le lajšanje bolečin; ni le medicinski pristop k smrti. Je proces spoštovanja človekovega dostojanstva in ohranjanja njegovega občutka vrednosti. Paliativna oskrba pomeni biti ob človeku, ko je najbolj ranljiv, in mu pomagati, da ohrani svojo človeškost, svoje dostojanstvo. Gre za sočutje, za brezpogojno sprejemanje, za tisto, kar je včasih najtežje dati – svojo polno prisotnost in pozornost.
"Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli." (Mt 5,7)
Vsak človek je dragocen ne glede na to, kje se nahaja na poti svojega življenja – ali na začetku, v sredini ali na koncu. Življenje je vrednota, ki jo soustvarjamo skupaj. Tudi ko se zdi, da smo sami v svojem trpljenju, nas sočutni drugi lahko spomnijo, da nismo sami. Da smo še vedno del nečesa večjega, da naše življenje ni izgubljeno, temveč pomembno, dragoceno in vredno vsakega truda.
John O'Donohue je zapisal: "Nekatere poti so nevidne, dokler ne stopimo nanje." Ko stopimo na te poti, na pot sočutja, pomoči in prisotnosti, odkrijemo, da so naše odločitve ne le vprašanje zakonodaje, temveč vprašanje človečnosti. Kaj pomeni biti ob človeku, ki trpi? Kaj pomeni biti sočuten v svetu, ki išče hiter odgovor na vse? Smo pripravljeni iti po tej poti, ne da bi iskali enostavne odgovore, temveč da bi iskali resnico za sočutje in pomoč?
"Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi? Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog." (Joz 1,9)
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 21.
