Brata Robert in Michael Bollinger sta postala "očeta", toda delila si bosta duhovno očetovstvo. Prejela sta namreč duhovniško posvečenje – eden v nadškofiji Filadelfija, drugi v nadškofiji Newark – v razmiku tedna dni.
Mlajši brat, 27-letni Robert, je prvi postal duhovnik ali oče, kot mašnike imenujejo v angleško govorečem svetu. Posvečenje mu je podelil nadškof Nelson J. Pérez v stolni baziliki sv. Petra in Pavla v Filadelfiji.
Natančno teden dni pozneje pa je 29-letnega diakona Michaela Bollingerja posvetil kardinal Joseph W. Tobin v stolni baziliki Presvetega srca v Newarku v ameriški zvezni državi New Jersey. Robert je brata odel v mašni plašč in je somaševal na njegovi novi maši.
Brata sta odraščala v mestu Sellersville v Pensilvaniji. Njuna starša, Karen in Dave, imata še dve hčerki – ki, mimogrede, nista redovnici. Kot je Robert povedal v pogovoru za Aleteio (Michael je bil takrat na duhovnih vajah pred posvečenjem), sta obiskovala katoliško osnovno šolo.
Brata sta ubrala ločeni poti do duhovništva, je pojasnil Robert. Medtem ko je njegov starejši brat prvo leto študiral na univerzi Virginia Tech in doživel dokaj značilno študentsko izkušnjo, se je Robert dobesedno potopil v vero.
To je pomenilo, da "sem vsak dan prebiral Sveto pismo, vsak teden obiskoval kapelo in se udeleževal češčenja v svoji župniji", je pojasnil. Čez nekaj časa je v glavi zaslišal "tihi glas", ki ga je spodbujal k duhovništvu.
"Ta misel, ta predstava, ki mi je bila položena v srce, me je sprva resnično prestrašila," pravi Robert.
Hvala, ker nas berete
ekipa Aleteie
Nato pa se je Michael vrnil s študija in družino presenetil z nepričakovano novico, da odhaja v semenišče.
"Vsi smo bili resnično osupli," je dejal Robert. Nekaj mesecev pozneje pa je še on oznanil: tudi sam je premišljeval o vstopu v semenišče.
"Mama je bila zelo presenečena," je dejal. Medtem ko je mama Karen dejavna katoličanka, oče Robert ni. Vstop obeh sinov v semenišče je bil "preizkus njene vere".
Mati se je soočala z mislimi, "ali resnično veruje, da ima Bog načrt za njena sinova, in ali ju lahko zaupa Bogu," je pojasnil Robert.
Oče pa, kljub temu da ni katoličan, ga je "zelo podpiral skozi celoten proces".
Robert se je po končani srednji šoli vpisal v semenišče sv. Karla Boromejskega in se tako pridružil bratu, ki je bil takrat pri študiju nekaj let pred njim.
Oba brata pa je čakalo še eno presenečenje. Michael je srečal ljudi iz Neokatehumenske poti in je med nadaljnjim razločevanjem spoznal, da je poklican, naj se jim pridruži.
"Dobesedno zaljubil se je vanje," je povedal Robert. Michael je nato več let opravljal misijonsko delo v okviru Neokatehumenske poti. Ko je prestopil v njihovo semenišče, je bil na isti stopnji študija kot njegov mlajši brat.
Medtem ko je Robert za dan svojega posvečenja vedel "že kar nekaj časa", je bil Michaelov datum objavljen šele konec lanskega leta, je pojasnil Robert. Ker v večini ameriških škofij mašniška posvečenja podeljujejo spomladi, je družino malce skrbelo, da bosta brata posvečena na isti dan.
Na srečo se to ni zgodilo – na veliko olajšanje njune matere.
"Skrbelo jo je, da bo morala poklicati kakšnega kardinala ali kaj podobnega," je v smehu povedal Robert.
Toda ob misli na prihodnost, da bo eden izmed bratov duhovnikov dejansko njegov brat, Robert pravi, da je to "velik blagoslov".
"To sem vsekakor videl skozi obdobje semenišča, celo med odraščanjem," je dejal. "Oba imava skupni cilj, da bi Gospodov dar delila z drugimi, in to s čim večjim številom ljudi."
"Ja, blagoslov je v tem, da lahko z njim delim veselje in svojevrstne težave, ki jih preživljamo duhovniki."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
