Paul Lokwang Areman je afriški duhovnik, ki prihaja iz škofije Lodwar v Keniji. Duhovnik je od leta 2008, po posvečenju je deloval v različnih župnijah in opravljal delo generalnega vikarja škofije Lodwar. Bil je tudi profesor na univerzitetnem kolidžu v Turkani in univerzitetni kaplan.
Leta 2023 se je preselil v Združeno kraljestvo in začel na pobudo svojega škofa v nadškofiji Southwark opravljati misijonsko službo. V Angliji je študiral razvojne študije in projektno načrtovanje in menedžment. Povezan je tudi s Slovenci, saj sodeluje s Katoliško mladino in prostovoljskim programom POTA. V okviru sodelovanja s Slovenci je obiskal Ljubljano in se ob tej priložnosti prijazno in s hvaležnostjo odzval na prošnjo za intervju.
Kdaj ste začutili klic v duhovniško službo?
Rojen sem v katoliški družini, kar je bila zame kot bodočega duhovnika dobra prednost. Kot otroci smo se velikokrat igrali "mašo", pretvarjali smo se, da smo duhovniki. Tudi prek te igre sem nekako razvil to željo po duhovniškem poklicu, bil sem tudi ministrant.
Postopoma sem se pridružil mladinski skupini, saj imamo pri nas zelo močno mladinsko pastoralo. Mladinska pastorala je bila velik zagon za mojo odločitev. Imeli smo srečanja, veliko smo peli, se srečevali ob športu … Cerkev me je na ta način res privlačila. Predvsem pa mi je bil velik zgled irski duhovnik, ki je prišel delat v mojo domačo škofijo. Način, kako je delal, me je navdihnil, da sem pomislil, da bi se tudi sam lahko posvetil temu, da bi služil tako kot on.
Kakšni so bili izzivi za vas kot mladega duhovnika in župnika v župniji v Keniji?
S prvim izzivom sem se srečal, še preden sem postal duhovnik, ko sem moral doma povedati, da želim postati duhovnik. V Afriki velja, da se moški pač mora poročiti, zato je bilo to najprej za moje domače čudno, ker so vedeli, da se ne bom nikoli poročil. Toda hvala Bogu sta me starša podprla, mama je mojo odločitev lepo sprejela in tudi oče me je podpiral, da sem lahko nadaljeval svojo pot.
Izziv mladega duhovnika, še posebej v Lodwarju je, ker se počutiš, da moraš biti odgovor na vse probleme tamkajšnjih ljudi. To postane resničen izziv. Začneš svojo pot duhovništva, ljudje pa kar naenkrat od tebe pričakujejo, da boš odgovoril na vse njihove potrebe, zato moraš resnično najti ravnovesje med vsemi zadolžitvami.
Nekaj težav sem imel tudi s starejšimi. Spomnim se, da so me nekateri starejši hitro opomnili, da jim nimam kot mlad človek kaj "pametovati".
Kakšne so glavne potrebe vaših župnij v Lodwarju? Čemu so namenjena nujno potrebna sredstva, ki jih zbirate?
Škofija Lodwar se nahaja v polpuščavskem območju. Imamo veliko izzivov, na katere se moramo odzvati tudi kot Cerkev. Eden od njih je problem vode. Nimamo čiste vode, niti nimamo zadostne količine. To je eden od problemov, ki ga poskušamo rešiti, da bi ljudem zagotovili čisto in pitno vodo. Nato imamo še izzive preskrbe s hrano, saj je to območje, kjer ne dežuje. Ljudje se niti ne ukvarjajo s kmetijstvom, zato je pridobivanje hrane problem.
S tem je povezano tudi dejstvo, da smo doživeli dve naravni nesreči. Ena so poplave in druga suše. Oba ekstrema prizadeneta ljudi in živali. Potem je tu še vprašanje izobraževanja. Izobraževanje je še en velik izziv, zlasti za otroke, ki želijo obiskovati šolo. Izobraževanje v Keniji je zelo drago. Najhuje je, ko pridejo v srednjo šolo. Plačevanje postane problem, ker starši nimajo dohodka.
Naslednji velik izziv je zdravje. Nimamo ustreznih zmogljivosti in opreme. Kot škofija imamo zdravstvene ustanove, toda nekatere od teh ustanov niso opremljene za zagotavljanje ustrezne zdravstvene oskrbe. Potem imamo še socialne probleme, kot so starejši ljudje. Kot škofija jim poskušamo pomagati, da bi lahko živeli dostojno življenje. Skratka, to so izzivi, s katerimi se soočamo kot škofija, in katoliška Cerkev se poskuša odzvati na vse to.
Sodelujete z mladimi prostovoljci, ki se v okviru programa POTA odpravijo v Kenijo. Kakšen vpliv imajo ti mladi na lokalno skupnost v Keniji?
S programom POTA posredno sodelujem od leta 2021, od leta 2022 pa gostim mlade iz Slovenije, ki se odpravijo v Kenijo. Gostil sem jih v letih 2022 in 2023. Resnično se zahvaljujem programu POTA za to priložnost, da mladi iz Slovenije pridejo tja, in ena stvar, ki jo prenesejo na mlade Kenijce, je duh služenja. Njihova predanost delu pomaga tudi našim mladim, da so predani, kadarkoli kaj počnejo.
Poleg tega organizirajo srečanja, kjer z mladimi obravnavajo teme, kot so duševno zdravje, morala, droge, zloraba drog … Pomoč programa POTA cenim tudi s finančnega vidika, ker sem s pomočjo prostovoljcev lahko ustanovil glasbeno skupino mladih in vsakič, ko nastopajo, dobijo nekaj denarja, s katerim pomagajo ljudem v stiski, lani so tako kupili hrano za tiste, ki so bili prizadeti v poplavah.
Prisotnost POTA prostovoljcev je prinesla res ogromno spremembo in učinki so dolgoročni. Postopno se razvijamo in se zgledujemo po mladih, ki so pripravljeni darovati marsikaj, da nam pomagajo. In kdo ve, morda bo to nekoč pomagalo tudi ljudem v Keniji, da bodo rekli: "Okej, tudi jaz bi rad šel prostovoljno delat nekam drugam."
Pred dvema letoma ste se iz Kenije preselili v London. Kaj vas je z vidika družbe presenetilo ob prihodu v Evropo? Kaj vas je navdušilo in kaj pogrešate?
Prva stvar, ki me je presenetila in ki jo zelo pogrešam, je skupnostni duh in druženje, ki je v Keniji močno prisotno. V Evropi si vsak želi svoj prostor, zasebnost, več je individualnosti.
Vidim pa, da v župniji, v kateri sem, ljudje cenijo moje delo in to me res motivira. Kljub temu, da želijo svoj prostor, so zelo prijazni. Prinašati želim afriški duh medsebojnih odnosov, ugotovil sem, da lahko pri Evropejcih to najlažje dosežem, če se jim pridružim pri športu. Tako z nekaterimi igram badminton, z drugimi tenis … Šport je simbol enotnosti, na nek način te poveže, je nekaj skupnega, lahko se pogovarjaš in igraš. Prav zaradi športa so me "spustili" v svoj prostor.
Kako se razlikuje pastoralno delo v Veliki Britaniji od pastoralnega dela v Lodwarju? Kakšna je vloga duhovnika v afriški skupnosti v primerjavi z zahodnim svetom?
Tako tukaj kot v Keniji je duhovnik pomemben simbol. Razlika, ki jo najbolj opazim, so svete maše in prazniki. V Keniji sedimo, pojemo, plešemo tudi po več ur. Tukaj pa je čas omejen in tudi število vernikov je majhno. V Keniji v svojih pridigah govorim ljudem, ki sami od sebe prihajajo v cerkev, tukaj pa moram ven in jih iskati. To je velika razlika.
Torej ste v Angliji prav zares misijonar.
Točno tako! To, kar počnem sedaj, je res misijonsko delo. Greš ven, poiščeš ljudi in jih pripelješ v Cerkev. Zelo sem vesel, da lahko opravljam delo misijonarja.
Kako vidite vlogo mladih v današnji Cerkvi, tako v Afriki kot v Evropi? Kakšna so pričakovanja mladih Afričanov do Cerkve? Kaj si želijo in kaj potrebujejo?
Tako v Evropi kot tudi v Afriki je Cerkev prihodnosti zgrajena na mladih. Razlika pa je v tem, da v Afriki v cerkev prihaja veliko mladih, v Evropi pa veliko manj. Mladi Evropejci imajo velikokrat druge prioritete.
A cerkev potrebuje mlade za svojo rast, tako v Evropi kot v Afriki. Mladi vedno iščejo vzornike in jih potrebujejo, da lahko napredujejo. Mi duhovniki bi morali biti dober zgled za mlade, da sprejmejo ne le vero, ampak da v prihodnosti postanejo duhovniki, ker jih potrebujemo. To je moje pričakovanje, resnično upam, da bo v cerkev prišlo veliko mladih, ki bodo pomagali cerkvi napredovati.
Kakšne so potrebe mladih Evropejcev v primerjavi z mladimi v Afriki?
Veliko mladih Evropejcev po prejemu zakramenta birme izgine iz Cerkve. To me tako razočara. V Afriki se to ne dogaja in zato se veliko sprašujem, kaj moramo storiti, da bi mlade v Evropi obdržali v Cerkvi.
Imate kak predlog za Evropo?
To je res težko vprašanje, a mislim, da moramo najprej zgraditi dobre družine, ker so družine prvi zgled, ki ga prejmejo otroci. Družina je prva Cerkev. V Afriki imamo slogan: "Dobra družina, dobra cerkev – dobra cerkev, dobra družina." Torej, če je družina dobra, imaš dobro Cerkev. Če je družina močna v veri, se to prenese v Cerkev.
Presenečen sem bil, ko sem slišal mladega človeka, ki mi je rekel, da ne verjame v Boga. Tega v Afriki nisem od mladih še nikoli slišal. Vidim, da mladi potrebujejo veliko duhovne podpore in dobrih zgledov.
V čem je vera v Afriki drugačna kot v Evropi? Kako ljudje v Afriki živijo svojo vsakodnevno vero?
V Svetem pismu, piše, da če Bog skrbi za ptice v zraku, koliko bolj bo skrbel za človeka. Mislim, da je to motivacija ljudi v Afriki. Naj vam dam primer. Prihajam iz kraja, kjer ljudje včasih cel dan ne jedo, včasih tudi več dni. Toda nihče od njih ne bi nikoli rekel, da Bog ne skrbi zanje. Ne krivijo Boga. V Evropi nekdo zboli in hitro pomisli, da Boga ni ali ga obsoja, da ga nima rad.
Afričani živijo svojo vero. Danes nečesa nimaš, a morda boš to dobil že jutri. Vedno živijo v prepričanju, da obstaja Nekdo, ki skrbi zanje in za vse okoli njih. V Evropi pa z vso znanostjo in tehnologijo postajamo samozadostni in hitro pridemo do trditve, da Boga ni oziroma ga ne potrebujemo.
Zakaj ste se odločili za študij razvojnih študij? Kako se povezuje z vašim duhovniškim delom?
Sprva sem želel študirati mirovne študije, ker prihajam z območja, kjer prihaja do hudih konfliktov, a mi je moj škof predlagal razvojne študije. Ideja se mi je zdela odlična, ker se moramo razvijati, z razvojem pride do družbenih sprememb, ki jih nujno potrebujemo.
To znanje se odlično povezuje z mojim duhovniškim poslanstvom. Kot duhovnik imaš v Afriki kar veliko moč, ljudem želiš prinesti duhovno preobrazbo, spremembo duše, a ti ljudje potrebujejo tudi družbeno preobrazbo. S tem znanjem jim lahko prinesem oboje.
Poslanstvo duhovnika je nadaljevati Kristusovo poslanstvo odrešitve. Odrešitev pa ni nič drugega kot sprememba. Preobrazba. Spreobrniti se pomeni spremeniti se. In s svojim znanjem želim doseči pozitivno spremembo v družbi.
Vidite svojo vlogo kot nekakšen "most" med afriško in evropsko Cerkvijo?
Vesel sem, da lahko opravljam to vlogo vzpostavljanja povezav in grajenja novih mrež. Z delom v Evropi lahko veliko pripomorem svoji škofiji v Keniji. Želim graditi mostove med Kenijo in Evropo.
