Ko se zgodi spontani splav, to zaznajo vsi člani družine. "Vsak družinski član začuti neko nestabilnost," pravi Anne Murard, ki deluje v pariški prostovoljni organizaciji AGAPA, kjer je odgovorna za pogovorne skupine in individualna spremljanja ob izgubi nerojenega otroka. Starša sta žalostna in otroci začutijo, da nekaj ni v redu. Na ta čustva se bodo odzvali.
"Otroci razumejo vse. Ko so še majhni, bodo še prej začutili negotovost, saj bodo starši zaradi svoje bolečine manj prisotni." Anne Murard pojasni, da je pravzaprav bolečina staršev tista, ki otroke spravi v negotovost in ne toliko izguba male sestrice ali bratca. Nekateri otroci se bodo celo počutili krive za stiske svojih staršev.
O tem pričuje Klara: bila je že mati petih hčera, ko je izgubila otročka.
Nisem jim še povedala o izgubi dojenčka. Najstarejša, ki je bila stara devet let, je takoj zaznala, da nekaj ni v redu, ker sem veliko jokala. Vprašala me je, kaj je narobe. Vse sem poklicala v dnevno sobo in jim razložila, kaj se mi je zgodilo. Starejše hčere so planile v jok. Bile so zelo razočarane. A najstarejša je bila predvsem v skrbeh zame. Pojasnila sem jim, da se na žalost to zgodi in da za to ni nihče kriv. Rekla sem jim, da bom še nekaj časa žalostna, a bom potem spet našla veselje, saj življenje vendarle teče dalje.
Izbirati prave besede
Otroci imajo čisto drugačen odnos do smrti kot odrasli. Pred starostjo petih ali šestih let otrok še ne razume koncepta smrti, saj še ni usvojil pojmov univerzalnosti in nepovratnosti, to se zgodi pozneje v razvoju. Po besedah Anne Murard je zato zelo pomembno, da uporabimo jasne besede o tem, kaj se dogaja.
"Menim, da je treba uporabiti besedo 'smrt'. Ker so besedne zveze kot 'odšel je' ali 'zaspal je' preveč nedoločne, nejasne. Majhen otrok bi na primer to razumel, da se bo dojenček enkrat vrnil. Pomembno je, da razume dokončnost situacije. Izbira jasnih izrazov pomaga tako otrokom kot staršem pri žalovanju. Ker jih usidrajo v resničnost. Otrokom lahko zaupamo. Ko jim povemo resnico, jih potrdimo in se čutijo spoštovane."
Moramo biti previdni predvsem glede neizrečenega, saj prav to lahko postane vir tesnobe ali travme.
Po drugem spontanem splavu je imela Iza dva otroka, stara osem in tri leta:
Zaradi endometrioze sem zelo težko zanosila brez podpornega zdravljenja. Ta nosečnost pa se je zgodila naravno, ko smo že opustili vsakršno upanje. Na žalost sem dojenčka hitro izgubila in šok ob novici je bil izjemno brutalen. Takoj sva povedala otrokoma, najprej zato, da sva pojasnila moja odhajanja in prihajanja iz bolnišnice, predvsem pa zato, da bi razumela, zakaj sva midva žalostna. V najini družini si ne želiva imeti skrivnosti ali tabujev.
Spregovoriti o svojih čustvih
Za starše je sicer normalno, da nekatere stvari zadržijo zase, vendar je zelo pomembno, da pokažemo čustva. Če že otroci nimajo pravice do dostopa do vseh informacij, imajo pravico do resnice.
Marjana je doživela spontani splav, ko je bila noseča en mesec in pol. Odločila se je, da bo otrokom takoj povedala, ker ji bo to tudi pomagalo žalovati:
Najstarejša sta bila stara tri in dve leti, ko sem izgubila dojenčka, ki sva ga težko pričakovala. Odločila sva se, da bova otrokoma razložila, kaj se je zgodilo, saj sem veliko jokala. Pomembno je, da otrokom ne ustvarjamo stresa in tabujev, temveč da jim čisto preprosto razložimo: Dojenček je zaživel v mojem trebuščku, a je bil tako slaboten, da ni mogel več živeti. Verjetno je bilo zanj bolje, da je odšel živet k Bogu.
Bila sem utrujena in žalostna, a to nikakor ni bila njuna krivda. To je del življenja. In življenje teče dalje. Otroka sta bila do mene zelo pozorna in nežna, celo nekoliko bolj ubogljiva kot običajno. Lahko sem žalovala, ne da bi morala skrivati ali se preveč truditi pred otrokoma. Pomagalo mi je, da sem se hitro pobrala.
Dojenčku dodeliti pravo mesto
Nekatere družine se odločijo, da bodo umrlemu dojenčku dodelile mesto. Žalovanje je nekaj intimnega in osebnega, vsaka družina ima svoje potrebe. Nekateri na primer pokojnemu dojenčku izberejo ime. Marjana pričuje: "Prepričana sem, da mi bo ta otrok odprl vrata v nebesa. V molitveni kotiček sem dodala še enega angelčka, ki ga predstavlja."
Včasih otroci sami od sebe začnejo govoriti o pokojnih bratih in sestrah. Starši se soočajo z bolj ali manj bolečimi, pretresljivimi vprašanji. "Karel, ki je bil star dve leti, ko sem izgubila dojenčka, je veliko, prepogosto govoril, da me je že spravljalo ob živce," pripoveduje Marjana.
"Je zelo sočuten otrok. Z lahkoto je govoril s komerkoli, medtem ko si jaz nisem ravno želela tega deliti z vsem svetom, predvsem pa ne s komerkoli. A me je veliko spraševal in s tem dodelil pokojnemu dojenčku posebno mesto. Tudi pri meni ima dojenček posebno mesto, vendar to ostaja v popolni zasebnosti."
Izini štirje otroci so nerojene dojenčke vzeli za svoje bratce in sestrice: "Vedo za obstoj bratcev in sestric, ki so prezgodaj umrli, in pogostokrat ponavljajo: v naši družini je sedem otrok."
Anne Murard svetuje, naj ne prezremo otrokovih vprašanj, čeprav so neprimerna. "Če otrok sprašuje, mu to nekaj pomeni. Če ni ravno pravi trenutek, lahko otroku rečemo: Slišala sem tvoje vprašanje, vzela si bom čas za razmislek in se bom s teboj o tem pogovorila pozneje."
Vsaka družina je ob svoji zgodovini drugače zaznamovana z žalovanjem za nerojenim otrokom, vendar se zdi, da je življenje vedno močnejše.
"Presenečena sem nad močjo družinskega življenja. Obstaja resnično upanje, življenje je močnejše," sklene Anne Murard.
"Iz vsake stiske Bog lahko naredi nekaj dobrega," dodaja Klara. "Bolj se zavedam, kako krhko je življenje in kako globoko ga je treba spoštovati. Zaradi te preizkušnje lažje prisluhnem trpljenju drugih mater, ki ga prestajajo."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
