Nika Kokošin iz Idrije pri Bači je dekle številnih in raznolikih talentov. V teh dneh je končala študij na pedagoški fakulteti, rada dela z otroki in mladimi, razveseljujeta jo glasba in šport, ki mu je predana od malih nog. Nekoč je trenirala nogomet in odbojko, pozimi pa uči smučanje in se po belih strminah rada spušča tudi sama.
V domači župniji vodi oratorij, otroški in mladinski zbor, kot članica slavilne skupine Zoé sede za klaviature, v vrtcu pa otrokom zaigra na kitaro, včasih tudi harmoniko. "Moj nabor je pester, ampak se zavedam, da je vse to dar. Darove, ki so mi bili zastonj dani, rada predajam naprej," pravi.
Kaj ti daje prostovoljstvo in kaj te pri tem nagovarja, da si pripravljena vedno znova dajati na razpolago svoj čas, talente?
Daje mi občutek hvaležnosti in neko širino. Vsekakor mi vedno znova potrjuje, da se splača, čeravno ni dobro gledati na stvari s takšnimi očmi. Če bi človek ves čas ostajal na površju, bi s takšnim tokom življenja težko prodiral v globine. Da smo rodovitni z darovi, ki so nam bili dani, pa je tudi naše poslanstvo in poklicanost. Ko dam na razpolago svoje roke, talente, čutim povezanost z brati in sestrami.
Pomembno se mi tudi zdi, da otroci, mladi in vsi drugi, s katerimi sem prek dejavnosti v stiku, prek mene lahko spoznajo Jezusa. Saj tudi Jezus ni maral nobenega plačila. Sam je dejal: Zgled vam dajem in to dajajte naprej. Za darove, ki so mi dani, mi ni bilo treba nič plačati. Zakaj torej ne bi tako tudi dajala naprej? Ko dajem, se vame naseli večje veselje. Ko nekaj naredim za dobro drugih in so veseli, hvaležni, dobim najboljše plačilo.
Česa te učijo najmlajši, s katerimi si veliko v stiku?
Otroci mi dajejo življenje. Tudi Jezus pravi: Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. Samo poglejmo otroka, ki ga oče dvigne visoko v zrak. Ne boji se, da bi padel, ker ve, da ga bo oče zavaroval. Če zemeljski oče tako varuje svojega otroka, kako bo šele, ko bo Bog poskrbel in že skrbi za nas.
Navdihuje me, kako si upajo biti otroci odprti za vse in zaupati. Odrasli pa kompliciramo in pretirano premlevamo. Prav tega me učijo: pristnosti, iskrenosti, ponižnosti, popolnega zaupanja. Po padcu se vedno poberejo in gredo naprej. So, kar so, brez pretvarjanja in sramu.
Kako si sama stkala osebni odnos z Bogom, kdo ti je bil pri tem velik zgled?
Vsekakor sta velika bisera domači župnik Tomaž Kete in posvečena sestra Anja Kastelic. Zgled sta tako v besedah kot dejanjih. Oba kažeta pot k Jezusu. Poleg tega izhajam iz verne družine, za kar sem svojim staršem zelo hvaležna. V veri pa rastem tudi s pomočjo prijateljev. Bogu hvala, da nikoli nisem zapadla v kakšno slabo družbo ali se oddaljila od vere.
Do tretjega letnika srednje šole je bila tudi moja vera bolj površinska. Hodila sem k maši in iz navade pomagala v župniji. Globljega dialoga z Bogom ni bilo veliko, sta pa bila Jezus in Marija ves čas z menoj.
Tudi potem ni bilo neke prelomne točke, so pa dale gorivo na ogenj določene preizkušnje. Zelo so me in me še danes nagovarjajo pridige župnika Tomaža. Kar slišim, lahko dajem naprej. Ko sem naredila izpit za avto, sem začela pogosteje obiskovati kateheze sestre Anje, šla sem na slavljenja in podobno. Vsakega Bog nagovarja drugače.
Bistveni se mi zdijo vsakodnevni koraki in hrepenenje ter želja po izkustvu Kristusa. Ko enkrat izkusiš Njegovo ljubezen, te žene naprej in v globine. Pomembno je, da se zavedaš, da je vsak dan priložnost za korak bližje Bogu. Je pa velika skušnjava, ko človek reče, da je sedaj že najboljša verzija sebe. Takšni bomo šele v večnosti.
V katerih trenutkih življenja si najbolj čutila Božjo navzočnost?
Pridejo obdobja milosti in pridejo tudi obdobja malo večjih skušnjav in suše, ko se moraš bolj truditi za dialog z Bogom. Pomembno je, da se zavedamo, da je Bog vedno isti in zmeraj deluje isto. Kljub temu, da je Bog vedno navzoč, pa to še bolj okušam v zakramentih, na duhovnih vajah v tišini in vsakodnevno ob srčnih ljudeh. Največ miru in bližine čutim v Medžugorju. Lani sem bila prvič v Paray le Monialu v Franciji, kjer sem se prav tako čutila zelo nagovorjeno. Potočila sem precej solz.
Ko se ti zgodijo slabe reči, misliš, da se ti vse podira, težko čutiš Božjo navzočnost. Takrat lahko hitro zapadeš v skušnjavo in začneš dvomiti. Ampak če se odpreš in prepustiš, da te vodi Jezus, potem za nazaj vidiš, kakšna milost je, da so se dogajale tudi neprijetne stvari, ki te nasploh krepijo in še bolj zbližajo z Njim. Vera je tudi vsakodnevno sprejemanje težav in stalno predajanje Njemu.
Kako si osmislila vse svoje preizkušnje?
Malo več preizkušenj se mi je nabralo ob koncu srednje šole. Bolezen me je učila o minljivosti, zaradi katere danes drugače stopam skozi dan. Zaveš se, da nič ni samoumevno in da ima vse nek smisel.
Jezijo me ljudje, ki tarnajo, zakaj je treba trpeti in da mora biti vedno samo lepo. Ne, življenje je garanje, da bomo prišli v nebeško kraljestvo. Vsak se enkrat sooči s preizkušnjami. Tudi Jezus moral marsikaj pretrpeti. Ni prišel na svet, da bi odvzel trpljenje. Njegov križ nam daje vedeti, kako je ljubil do konca. Ni pobegnil, ampak je vztrajal, trpljenju je dal smisel. Meni se zdi to veliko upanje. Če daš trpljenju pomen, ga tudi lažje premaguješ. Pozneje situacijo vidiš v drugačni luči. Zato je pomembno, da imamo Jezusa za zgled in smo ves čas v dialogu z njim, sicer bomo hitro zašli. Z Božjim pogledom je vse drugače.
Številni mladi Cerkvi očitajo prepovedi, zastarelost in podobno. Kako na to gledaš ti, zakaj vztrajaš v veri?
Kot prvo Cerkev ni institucija. Je Kristusovo telo in mi smo v občestvu v njem. Prek Kristusa, ki je umrl na križu, so bili svetu dani zakramenti. V Cerkvi torej prejemam zakramente. Carlo Acutis je dejal, da je evharistija avtocesta v nebesa. Zame so vsi zakramenti delčki te avtoceste v nebesa, nekakšni priključki.
Na misel mi pade nedavna pridiga župnika Tomaža, nekako takole je dejal: Nima smisla, da imaš telefon, ker bo sčasoma nehal delati. Tako si lahko predstavljamo sebe. Imamo sicer polnilec, to so zakramenti. Ampak telefon in polnilec mi spet nič ne koristita, če tega ne moremo nikamor priključiti. Zato imamo še elektriko, to pa je prejemanje zakramentov, ki nas polnijo in so nam dani zastonj. Zakaj ne bi vzeli, kar nam je podarjeno? Je pa na to težko gledati samo s človeškimi očmi.
Zame je vera temelj. In če so korenine globoke, težko izruvaš kakšno stvar. Zaradi vere veliko lažje premagujem določene stvari. Vem, kje je smisel. Ljudje iščejo smisel in ga bodisi ne najdejo ali pa zapadejo v neke čudne reči. Če pa veš, kje je cilj, potem nobena stvar ni odveč.
Zakaj se danes sploh še "splača" hoditi v cerkev, ko pa je toliko druge ponudbe, kjer prav tako lahko najdemo mir, skupnost …
Pravi mir prihaja samo od Boga. Dokler nimaš tega izkustva, boš itak rekel, da je na primer trening nogometa boljši od svete maše, ki je srečanje z Gospodom. Nekomu sicer lahko podaš dejstva, toda če nima tega izkustva, ga boš težko prepričal. Takšna stvar pa ne pade kar z neba. Treba se je odločiti. V besedi odločitev pa se skriva tudi ločitev. Torej se moraš od nečesa ločiti, da bi v polnosti spoznal Boga.
Kakšen napotek bi dala mladostniku, ki še prihaja v cerkev, vendar tarna, kako je maša dolgočasna?
Pomembno je, da pri maši nismo samo gledalci, ampak da aktivno sodelujemo. Župnik ni pred oltarjem, da samo nekaj bere, ampak je posrednik Jezusa. Bog je poslal Jezusa kot človeka, da je bil fizično na svetu. Sedaj smo z njim povezani prek zakramentov. Povabljeni smo, da odpremo svoje srce in sprejemamo Kristusovo ljubezen, ki vsakodnevno trka in čaka. Vseeno je to svobodna privolitev in naša odločitev.
Zavedati se moramo, kako zelo smo ljubljeni, da smo Božji otroci in potem to tudi predajamo naprej. Tako kot reče sestra Anja: da smo pretočni za ljubezen, ki jo daje On. Ne moreš pa ljubiti drugega, če se ne pustiš biti ljubljen, sicer pridemo spet do spraševanja in preračunavanja, ali se splača.
Sama imaš v domači župniji zelo lep zgled živega občestva. Kako pa bi "ukrepala", če bi se preselila v neko mrtvo župnijo, z nedostopnim župnikom in pretežno starejšimi verniki? Kako bi tam krepila svojo vero?
Drži, župnije so različne, ponekod je treba malo bolj poslušati, medtem ko je drugje veliko bolj preprosto. Najprej bi se definitivno pustila biti nagovorjena. Torej brez nekih predstav, idej v glavi in zahtev, ampak bi se prepustila Jezusu. Situacijo, torej župnijo, župnika, občestvo in sebe bi predajala Bogu in molila v ta namen. Ti ne moreš spreminjati drugega, le Bog ga lahko. Zato je pomembno, da smo vedno priključeni na izvir.
Poleg tega bi dala na razpolago svoje talente. Večkrat ko poskusiš, večja je verjetnost, da neka stvar obrodi sad. Lahko se ta sad pokaže šele čez leta. Tu gre za ponižno potrpežljivost.
Tudi župniki so samo ljudje. Kot posvečene osebe imajo določene milosti, vendar tudi oni zapadejo v skušnjave. Jezus pa nikogar ne obsoja. Prav On je svoje učence imenoval prijatelje in vidi se, ali župnik deluje z željo približati se občestvu. Meni se zdi zelo lepo, ko se z župnikom vzajemno dogovarjava za oratorij. Glavni ni ne en, ne drug. Tako lahko en drugega preoblikujemo. Tudi župniki znajo biti ponižni poslušalci, ne samo posredovalci. Pomembno je, da imamo pastirja, ki nas vodi h Kristusu, ob tem pa ne dajejo vzvišenega sporočila, da je zadnja beseda njihova.
Kakšno bi bilo tvoje sporočilo mladim, ki iščejo smisel – zakaj bi se sploh trudili in sledili Bogu?
Tu bi se navezala na citat iz Svetega pisma: Upanje pa ne osramotí, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5). Naj si upajo biti Kristusovi in pustijo biti preoblikovani, prek tega pa predajati naprej to ljubezen. On nas je že odrešil in odkupil, podaril nam je Svetega Duha in želim si, da bi to negovali. Letošnje jubilejno leto daje še večji zagon in priložnost za to. Naj dopustijo, da bo njihovo življenje tudi dinamično, naj se ne bojijo preizkušenj, ki nas lahko pripeljejo samo še bližje Bogu. Življenje je pot, ta pot pa je Jezus.
