Po sinu je na pot posvečenega življenja stopila še mama

Iz osrčja Brazilije, natančneje iz zvezne države Mato Grosso do Sul, prihaja edinstvena zgodba o materinski ljubezni, veri in poklicanosti. Združuje škofa iz Douradosa, monsinjorja Henriqueja Aparecido de Limo, in njegovo mamo, sestro Sebastiano Onofre Lima. Vdova in mati devetih otrok je postala redovnica.

Sebastiana se je poročila zelo mlada. Šlo je za dogovorjeno poroko, njen oče je želel na ta način premostiti finančne težave njihove družine. "Ko sem se poročila," je sestra Sebastiana pojasnila za medij ACI Prensa, "sem vedno prosila Boga, naj deluje v mojem življenju in v življenju mojih otrok. Usmilil se me je, ker ko mu nekaj obljubimo, tega nikoli ne pozabi. Počastil me je s poklicanostjo sina v duhovništvo in nazadnje sem tudi sama stopila na pot redovništva". Svojo željo iz otroštva je lahko izpolnila mnogo let pozneje, po smrti moža, s katerim sta bila poročena 36 let, pri svojih 55 letih.  

"Mama je že od otroštva govorila: Nočem se poročiti, želim postati redovnica," pripoveduje njen sin, monsinjor Henrique. Oče, ki je po ženini zaslugi pozneje postal katoličan, ga je pred smrtjo celo prosil: "Pomagaj svoji materi, da gre v samostan, to so njene sanje."

Sebastiana se sedaj, pri 80 letih, posveča molitvi in ​​podpori ženskam, ki so se znašle v stiski. Sprejema vdove, ki so se odzvale klicu v redovno življenje. "Srečna sem kot redovnica! Obožujem delo, molitev, pomoč drugim, saj je bila moja želja vedno izboljšati življenja, ljudi pripeljati iz puščave in jih voditi k dostojanstvenemu življenju," priznava sestra Sebastiana.

Sin svojo mater brez oklevanja predstavi kot "spodbujevalko poklicanosti", saj mu je prav ona s svojim zgledom močne vere tlakovala pot v duhovništvo.

"Doma smo vsak večer molili rožni venec. Potem so vsi šli spat, mama pa je nadaljevala z molitvijo," se spominja monsinjor Henrique.

Klic v duhovništvo je začutil že pri šestih letih. Pri 14 letih se je nato odločil, da vstopi v malo semenišče, kjer je dokončal osnovno šolo, a je moral pri 22 formacijo prekiniti, ker se je družina znašla v finančni stiski. Pomagal je na kmetiji in delal kot voznik tovornjaka. Leta 1991 je pri 26 letih lahko nadaljeval duhovniško formacijo in bil pri 35 letih, leta 1999, posvečen v duhovnika.

Papež Frančišek ga je imenoval za škofa Douradosa. V škofa je bil posvečen 30. januarja 2016, kar je bilo za njegovo mater veliko veselje. "Družina je zibelka poklicanosti," iz nje se "rodijo ljudje, ki služijo na Božji poti," meni sestra Sebastiana, ki pogosto obiskuje svojega sina.

Mosinjor Henrique priznava, da pri svoji poklicanosti čuti podporo in molitve svoje matere: "Prepričan sem, da veliko moli za škofijo, zame in za delo. Nedvomno mi je v veliko oporo."

Danes mati in sin živita svoj "da" Bogu po vzporednih, a globoko združenih poteh. Ona, ki služi najbolj ranljivim, in on, ki vodi škofijo. Redka in ganljiva zgodba, kjer iz vere, ki jo je mati prenesla na svoje otroke, zraste skupna poklicanost.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.