Natalija Verboten je zvezda stalnica na slovenski glasbeni sceni. Z odrov jo poznamo kot ženstveno in vedno nasmejano pevko. Danes je ta nasmeh veliko bolj sproščen kot pred leti. Da je tako, je morala zaradi osebnih preizkušenj trdo delati na sebi. Olajšanje ni prišlo z danes na jutri. Več o tem si lahko preberete v nadaljevanju.
Sevate veliko ženstvenosti, nežnosti, prijaznosti. Marsikatera sodobna ženska je nagnjena k izražanju agresivne napadalnosti. Kaj je za vas ženstvena ženska?
Ženske imamo mehko energijo, ki svet okrog nas polni s srčnostjo, nežnostjo, milino, prijaznostjo. Kot lahko opazim, se v zadnjih letih prijaznost enači z neumnostjo oz. naivnostjo. V šovbiznisu sem za hrbtom dostikrat slišala, da sem zaradi svoje iskrenosti in naivnosti neumen človek. Zame je prijaznost velika vrednota, ki lepša svet.
Ženske lahko s svojo mehko energijo – če jo znamo skozi leta negovati – lepšamo svet. Na svet prinašamo nova življenja. Pogrešam to, da bi se ženske med seboj znale bolj podpirati in držati skupaj ter se zavedati svoje ženstvenosti. Agresija, ki ni vedno mišljena slabšalno, je stvar moških, ki skrbijo za dom in preživetje. Ženske pa znamo z našo nežno energijo ta dom polepšati.
Obkroženi ste s tremi moškimi. Imate dva sinova, stara 10 in 15 let, eden vas je po višini že prerasel …
Konkretno prerasel.
Kako se znate vklopiti v fantovski svet?
Sploh si ne znam predstavljati, kakšno bi bilo življenje s hčerami. Moški svet je res drugačen, poln tekmovalnosti, športa, akcije. Jaz sem se rodila na kmetiji. Prva leta sem s starši preživela pri dedku in babici. Moji sosedje so bili sami fantje in z njimi smo se igrali z žogo, plezali po drevesih, tekali po gozdovih, delali na kmetiji.
Vajena sem bila fantovske energije. A čeprav jim na prvi pogled tega ne bi prisodili, znajo biti fantje zelo čustveni. Ko se pogovarjam s svojima sinovoma, me dostikrat presenetita. Na prvi pogled sta morda videti kot tank, ki drvi skozi življenje, a premoreta ogromno čustvenosti.
In iskrenosti?
Res je. Sem čustvena ženska, ki si marsikdaj dela "težave s problemi", medtem ko moški na logičen način razmišljajo le o eni stvari naenkrat. Ko v svoji čustvenosti zaidem v slepo ulico, se poskušam zgledovati po njih in jih povprašati za nasvet. Moram reči, da mi njihovo logično razmišljanje pomaga.
Nekje ste dejali, da ste po naravi samotar. V čem se to kaže? Na odru in zabavah ste namreč nenehno obkroženi z ljudmi in jim dvigujete energijo.
Na odru dobim toliko pozornosti, da sem doma raje sama in si vzamem čas zase. Zasebno sem popolno nasprotje Natalije, ki jo ljudje poznajo z odra. Moja služba je zabavati ljudi. Imam dolgo kilometrino, nastopam že trideset let, zato to počnem dobro. Imam pripravljen velik nabor šal, ki jih na odru stresam iz rokava.
Zasebno skupaj ne spravim niti enega vica. Doma sem rada sama, s svojo družino, rada kuham, urejam hišo, se umaknem v naravo ter skrbim za okolico in živali. Življenje na podeželju mi je vedno predstavljalo neskončno svobodo. Tudi med 24-letnim bivanjem v Velenju je v meni nenehno tlela želja po vrnitvi na kmetijo.
K sreči danes precej govorimo o težavah na duševnem področju. Tudi vi ste spregovorili o tem, da ste težave iz otroštva reševali pri strokovnjaku. Katere premike ste naredili, v kakšnem smislu ste zdaj bolj suvereni?
O tem govorim že dolgo. So mi pa pred dvajsetimi leti to odsvetovali. Češ, da to ne bo dobra reklama zame. V določenem življenjskem obdobju sem se zaradi zelo slabe samopodobe znašla v veliki stiski. Preveč sem delala in si pridelala izgorelost tako na fizičnem kot tudi na psihičnem področju.
Tedaj sem bila zelo mlada in uspešna, kar je s seboj prineslo velik pritisk javnosti. Z njim se nisem znala spopasti na način, na katerega bi se spopadla danes, pri skoraj petdesetih letih. Svojih težav nisem reševala, temveč sem jih potlačila z obilico dela. A če težave tlačiš, slej ko prej privrejo na plano.
Meni se je to zgodilo tako, da mi je odpovedalo zdravje. Dva dni se nisem mogla niti premakniti, roke in noge me niso hotele ubogati, v prsih mi je divje razbijalo, lovila sem sapo, zdelo se mi je, da se bom zadušila, nenehno sem imela vrtoglavice, tudi na odru sem občasno začutila, da bom padla v nezavest.
Kako ste reagirali na to?
Odpravila sem se do osebne zdravnice, ki mi je dejala, da moram nujno uvesti prosti čas oz. fizično dejavnost, da si ob treh službah, ki sem jih opravljala, razbremenim glavo. Stisk nisem želela reševati z zdravili, temveč s pogovori s psihiatrom. Deset let sem enkrat do dvakrat mesečno obiskovala dr. Metodo Vidmar v Psihiatrični bolnišnici Vojnik.
Ko sva se prvič srečali, sem morala oceniti svojo ljubezen do sebe – na lestvici od 0 do 10. Dala sem si slabo dvojko. Šele po desetih letih, ko sem uspela s pomočjo njenih vprašanj dobiti odgovore o sebi in življenju, sem prišla na desetko. No, če se soočam z ženskimi težavami, pridem na devetko, a se številka potem spet dvigne.
To pa je premik.
Za to je bilo potrebno trdo delo in soočanje s seboj, kar je ena težjih stvari v življenju.
Mediji so bili do vas v nekem obdobju zelo zlobni. Kljub temu da vam je bilo težko, ste čez čas zmogli vse obrniti na šalo. Kako uspete, ko vas ljudje tolikokrat prizadenejo, spet dobiti nazaj vero v človeka?
Poznam ogromno dobrih in prijaznih ljudi. Ko me nekdo prizadene, to še ne pomeni, da je ves svet tak. Vedno se zelo razveselim, ko srečam človeka, ki ima srce in dušo na pravem mestu. To sploh ni tako redko, kot bi si človek mislil.
Ljudje se v času, ko se razraščajo nove vojne in napetosti, bolj sprašujemo o minevanju, presežnem, veri. Na to bi lahko navezali tudi verze iz pesmi How much time do we have left Klemna Slakonje, ki se sprašuje, koliko skupnega časa jima še preostane. Kako na to gledate vi?
Včasih se vprašam, kam svet drvi. Ne vem, kam so izginile vrednote in zakaj ljudje drvimo v nekaj, kar se je v tisočletjih pokazalo, da ni dobra stvar. Verjamem, da mora vsak začeti pri sebi in da se vsaka stvar najprej rodi v nas. Naravnana sem tako, da v red spravljam sebe, se usmerjam na pravo pot v življenju in živim prave vrednote – ne le, da o tem samo govorim v intervjujih.
Če bi se vsak malce zamislil o tem in začel pri sebi, bi bil svet drugačen. A ljudje bežimo sami od sebe in od svojih vrednot, pa ne vem, zakaj je tako. Opažam tudi, da ogromno ljudi veliko govori o vrednotah, dela pa ravno nasprotno. Svoja sinova vedno učim, naj začneta pri sebi, živita po svojih vrednotah ter se trudita polepšati svet.
