Vprašanje bralca:
Ali so lahko v duhovnika posvečeni fantje, moški s kakšno boleznijo, ki bi jih lahko ovirala pri duhovnem poklicu (npr. celebralna paraliza), ali invalidi, ali če imajo kako drugo zdravstveno hibo, oviro?
Lojze
Odgovarja mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl:
Spoštovani gospod Lojze, težko je odgovoriti z enim stavkom na zastavljeno vprašanje. Morda se je primerno ob tem spomniti, kako je Jezus v času svojega javnega delovanja ne le klical, ampak tudi izbiral učence, med katerimi je nekatere izbral in postavil za apostole.
Ob prebiranju evangelijev lahko hitro ugotovimo, da Jezus ni vsakemu dovolil, da bi bil z njim kot njegov učenec. V Matejevem evangeliju tako na primer beremo, da je ob neki priložnosti neki pismouk, potem ko je bil priča znamenjem in čudežem, ki jih je Jezus storil med množico, najbrž v velikem osebnem navdušenju in zanosu Jezusu rekel: "Učitelj, za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš."
Vendar je bil Jezusov odziv na to izjavo zadržan, morda za koga presenetljiv. V svojem odgovoru je opozoril na zahtevnost hoje za njim in poudaril: "Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil (Mt 8, 18-20)."
V Markovem evangeliju pa najdemo zapis, da nekomu, ki ga je izrecno prosil, da bi smel biti z njim, potem ko je bil ozdravljen, Jezus tega ni dovolil, ampak mu je naročil, naj gre domov in naj svojim ljudem oznani, kako velike reči mu je Gospod storil in se ga usmilil (Mr 5, 19-20).
Dva konkretna primera iz njegovega delovanja in učenja nam kažeta, da Jezus po eni strani opozarja na zahtevnost življenjske poti in službe, ki jo sprejme tisti, ki se je odločil slediti mu v duhovnem poklicu, lahko pa se kdaj zgodi, da obstaja tudi kakšna ovira za duhovni poklic, in to je lahko tudi bolezen.
Zakonik cerkvenega prava glede mašniškega posvečenja izrecno poudarja, da gre pri zakramentu svetega reda pravzaprav za to, da s tem zakramentom nekateri izmed vernikov postanejo po Božji ustanovi posvečeni služabniki z neizbrisnim znamenjem, ki ga prejmejo. S prejemom svetega reda postanejo kandidati posvečeni in pooblaščeni, da z izpolnjevanjem službe učenja, posvečevanja in vodstva stopijo v službo Božjega ljudstva (prim. kan. 1008).
Telesna invalidnost sama po sebi ni razlog, da bi bil nekdo izključen od prejema zakramenta svetega reda. Jasno pa je, da morajo imeti kandidati za mašniško posvečenje potrebne duhovne, telesne, intelektualne, čustvene in psihološke lastnosti ter sposobnosti, da morejo opravljati naloge tega zakramenta (kan. 1029 in 1041).
Pristojni škof ali višji redovni predstojnik s pomočjo sodelavcev – vzgojiteljev v bogoslovju ali noviciatu in drugih – presoja o primernosti kandidatov za služenje v Cerkvi (kan. 241; 1025; 1051).
Škofijske službe za duhovne poklice in ustanove za pastoralno delo z mladimi lahko svetujejo in v pogovorih mlade, ki razločujejo svojo poklicanost, ustrezno usmerjajo. Pri razločevanju je seveda treba upoštevati predvsem zdravstveno in osebnostno stanje posameznikov in vse to presojati v luči razumevanja duhovništva (redovništva), v soglasju z učenjem Cerkve. Za pravo odločitev je seveda kdaj nujno treba upoštevati tudi mnenje medicinske znanosti.
Vsak primer je treba obravnavati individualno, v luči pastoralne presoje. Predstojnik se je dolžan glede tega posvetovati in upoštevati mnenje sodelavcev, svetovalcev in strokovnjakov. Primeren čas za presojo, ali je nekdo primeren za duhovniški poklic, je že ob sprejemu v bogoslovje ali v redovno skupnost.
Praviloma ne morejo biti sprejeti v semenišče tisti, ki trpijo za določenimi oblikami duševnih bolezni, ali tisti, ki trpijo zaradi zmanjšane osebne razsodnosti. Ob tem navodila poudarjajo osebno dostojanstvo vsakega kandidata in ga v tem smislu zaščitijo. Tudi ko je treba prosilcu sporočiti negativno mnenje, so pristojni dolžni takšno odločitev ustrezno utemeljiti in jo predvsem sporočiti na dostojen, spoštljiv in spodbuden način.
Ko molimo za duhovne poklice, je zato prav, da se vedno znova zavedamo tudi zahtevnosti služenja v duhovnem poklicu in da, ko molimo in prosimo, da bi se mladi v čim večjem številu odzvali vabilu v duhovni poklic, vedno dodamo še prošnjo Bogu tudi za vse, ki smo na Gospodov klic že odgovorili.
Da bi nas Gospod varoval na vseh poteh, da bi nas ohranjal telesno in duhovno zdrave in v vsakem pogledu primerne za sveto službo, v katero nas je poklical.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 21.
