Gost rubrike Moške skrivnosti je Matija Kramberger, član vokalne skupine IL DIVJI, ki ste jo na Aleteii že spoznali. Sveže poročeni farmacevt, ki z velikim veseljem dela na kmetiji, je med drugim razkril, da rad prebira Sveto pismo in premišljuje odlomke iz njega. Prijetno branje želimo!
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
S čim več optimizma, dobre volje in z malenkostjo ležernosti. Stari slovenski rek pravi: "Kar lahko storiš danes, ne prelagaj na jutri". V idealni situaciji bi se več kot strinjal, a nas včasih dolžnosti vsakdana – super bi bilo, če bi dan imel vsaj 30 ur – tudi streznijo, da delo ni vse. Treba si je vzeti čas zase in tiste, ki jih imamo radi in so nam blizu. Ključnega pomena za uspešno krmarjenje sta veselje do tega, kar počneš, in dobro organiziran čas. Pri vsem tem mi je v izjemno podporo žena Vesna.
Ste sveže poročeni. Zadnji iz skupine IL DIVJI. So prvi tedni zakona minili po pričakovanjih? Kaj vas je presenetilo? Kaj je najlepše?
Tako je, z Vesno sva se poročila maja. Nisva še čisto dojela, ker je poroka potekala ravno, ko sva imela polno obveznosti na poklicni poti. Jaz končujem farmacevtsko prakso v lekarni, Vesna pa je zaključevala delček kroženja zdravniške specializacije v kliničnem centru v Ljubljani. Komaj čakava, da se konec junija odpraviva na medene tedne, da se posvetiva nama in odklopiva skrbi. Najlepša ob poroki sta občutek in misel, da sva postala eno, da sva ljubezen nadgradila z zaobljubo spoštovanja in želje, da bova skozi življenje šla skupaj, ne glede na ovire in negativna presenečenja, s katerimi nas življenje preseneča.
Za klene fante in gospode
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Pravijo, da smo moški trdne skale, ki ne smejo kazati čustev oz. ranljivosti. Sem čustvena oseba, ki zna pokazati tako veselje in srečo kakor tudi žalost. Nekateri se sramujejo čustev, ker ne želijo biti ranljivi. A prav ta ranljivost ločuje srce od kamna. Zame je pravi "det" tisti, ki se ne sramuje čustev in jih zna pokazati.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Kadar mi čas dopušča, grem zelo rad v naravo, v hribe. Tam si prezračim misli in telo. Po dolgem dnevu se ne branim kavča in televizije, kjer z ženo pogledava kakšen film ali serijo. Prosti čas najraje preživljava skupaj, ob pogovorih in skupnih aktivnostih, ki naju oba veselijo. Ne morem pa mimo glasbe, ki je skupaj s petjem nepogrešljiv del mojega vsakdana. Glasba me sprošča in pomaga prebroditi stresne situacije.
Kaj vas najbolj navdušuje in navdihuje pri IL DIVJIH?
Najbolj me navdušuje naše prijateljstvo in trdna volja do ustvarjanja in nastopanja. Letos obeležujemo 15 let delovanja. Prišli smo do točke, ko si lahko rečemo, da smo najboljši prijatelji že polovico življenja. To opazijo tudi poslušalci na naših koncertih. Energija, ki nam jo vrnejo na oder, je nepopisna. Pridejo, seveda, tudi težki trenutki, ki pa jih zadovoljni obiskovalci in drugi podporniki s pozitivnimi komentarji več kot poplačajo.
Vaši kolegi pravijo, da ste "mojster najnižjih tonov, ki s kančkom žameta v glasu začara še tako oddane poslušalke". Kaj to pomeni? 😊
Res je, sem basist in na račun najnižje pevske lege se fantje velikokrat pošalijo. Pravijo, da nizke frekvence pomirjajo. Kako si fantje to razlagajo, morate pa vprašati njih. Si pa štejem v čast, da moj glas primerjajo z žametom. (smeh) Nisem pa prepričan, ali žamet zares še lahko tako očara poslušalke, kot je to bilo nekoč … Mislim, da tiste "še tako oddane poslušalke" prihajajo na naše koncerte skupaj s partnerji, tako da ni nobenega strahu, da bi katera sama odšla domov. (smeh)
Katero je vaše najljubše opravilo na domači kmetiji in zakaj?
Delo na kmetiji je polno presenečenj in nepredvidljivosti. Zagotovo mi najbolj ustrezajo fizična dela in delo s kmetijsko mehanizacijo. Delo na kmetiji je tudi rekreacija, kjer lahko zdravje kombiniram s koristnim. Na polju in v sadovnjakih je ob mehanizaciji potrebnega še precej fizičnega dela, ki me tudi sprošča. Je pa prisotne veliko birokracije, kar je včasih še bolj naporno. Pridejo trenutki, ko bi raje ves dan z vilami čistil hlev kot nekaj ur urejal dokumente, ki jih je vsako leto več. Tako se hitro zgodi, da zmanjka dnevnih ur in moramo kakšno delo postoriti tudi ponoči.
Lahko z nami delite kakšno hudomušno prigodo s kmetije in pevskih odrov?
Z ženo živiva na ekološki govedorejski kmetiji, kjer se živina večino letnega časa pase na travnikih. Včasih se zgodi, da kakšen teliček ali krava preideta na "svobodno stran" električnega pastirja. Imava dve izbiri: da žival sama najde pot nazaj ali pa da izkoristi trenutek svobode in se razgleda po sosednjih travnikih, poljih, gozdovih. Pri drugi se navadno lovimo, kar se zgodi ob najmanj primernem času.
S skupino IL DIVJI pa se nam je lani prvič zgodilo, da smo se odpeljali v napačen kraj. To je bila najbolj smešna in hkrati zaskrbljujoča situacija. Nastopiti bi morali na civilnem poročnem obredu. Po hudem komunikacijskem šumu smo ugotovili, da smo več kot dve uri oddaljeni od prave lokacije – in takrat je bilo že prepozno. Obred smo zamudili, kar nas je spravilo v zelo neroden položaj pri ženinu in nevesti. Ker ju nismo mogli zapustiti brez petja, smo ju presenetili z večernim nastopom, brezplačno, kakopak.
Kako se spominjate Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška? Kaj so vam dala srednješolska leta?
Na Škofijsko gimnazijo Antona Martina Slomška me vežejo zelo prijetni spomini. V prvi vrsti mi je dala širok spekter znanja in dobro usmeritev za nadaljnjo poklicno pot, kakor tudi močna prijateljstva. Skupina IL DIVJI se je oblikovala prav na tej gimnaziji. Z zabavnega prepevanja treh sošolcev med šolskimi odmori je nastala vokalna skupina, ki si je ustalila mesto na slovenski glasbeni sceni. Sicer pa me še vedno v spominu spremljajo duhovni vikendi. Srednješolska leta so mi poleg znanja dala tudi zrelost in modrost.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Občutek za sočloveka, poštenost do samega sebe in do drugih ter potrpežljivost.
Živimo v svetu individualistov, ki se pretirano "brigajo" samo zase. Preveč se obremenjujemo z mnenjem drugih in iščemo varnost v rutini, ki nas morda ne osrečuje. Poštenost do samega sebe v smislu, da poslušamo svoj notranji glas in mu pustimo, da deluje. Kristjani verjamemo, da je Sveti Duh prisoten v vsakem od nas, moramo ga le najti in mu pustiti, da deluje in nas vodi. Velikokrat pozabimo, da nekatere stvari potrebujejo svoj čas. Prepogosto se nam mudi. Zato se mi zdi, da je glasba način, ki ustavi ne samo nas, Divjih, ampak tudi tiste, ki pridejo uživat na naše koncerte.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Bi se odločil kar za življenjsko obdobje. Zaključevanje študija in prevzem domače kmetijske dejavnosti. Ljubezen in veselje do dela na kmetiji sta me spremljala že od mladih nog, a želja, da bi se s tem tudi poklicno ukvarjal, je prišla v poznih letih študija farmacije, v 4. letniku. To je bilo obdobje začetka pandemije virusa COVID-19 in s tem povezanega lockdowna. Študijska rutina me je dušila in rešitev sem našel v kmetiji in gradnji nove poslovne ideje – pivovarne, ki sem jo v času pandemije dobro razvil. Idejo sem uresničil, kmetijo prevzel, študij pa je še naprej ostal odprta knjiga brez zaključka. Leta 2022 sem stisnil zobe in magistriral. Najbolj sem hvaležen družini, njeni člani so me v času stresa, slabe volje in odrekanja spodbujali in bodrili ter poskrbeli, da je delo na kmetiji potekalo brez težav.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Duhovno se napolnim v tišini, ko sem sam s sabo, s svojimi mislimi in občutki. To je lahko ob delu v hlevu, na travniku, vožnji v službo, itd. Duhovnost mi predstavlja pogovor z Bogom v obliki dejanskega pogovora, ki se začne in konča z molitvijo. Nimam določene duhovne rutine. Rad tudi prebiram Sveto pismo, določene odlomke ali naključno izbrane strani, o katerih nato razmišljam. V otroštvu smo družinsko obiskovali nedeljsko mašo. Zdaj pa mi veliko pomeni to, da jo obiskujeva skupaj z ženo.
