Pogovarjala sva se drugič. Pred nekaj leti je šlo za intervju za nek časopis - seveda je bilo to še v času, ko Mark iz serije Skrito v raju sploh še ni obstajal. Danes pa si je - kot eden najprepoznavnejših in polno zasedenih mladih slovenskih igralcev - vzel čas za Aleteio. Pred leti je name naredil vtis s svojo zrelostjo, prijaznostjo in prizemljenostjo. Presenečena sem, da se do danes to ni popolnoma nič spremenilo. Predstavljam vam igralca Mateja Zemljiča.
Kot otrok ste bili mirni in nagajivi hkrati. Kako ste staršem delali sive lase?
Pri treh oz. štirih letih sem znal meje dovoljenega premikati tako, da staršev nisem vedno ubogal. Nasmejalo me je, ko sem jih spravil ob živce. A ko sem pri štirih letih dobil mlajšega brata, sem se spremenil. Postal sem bolj priden, odgovoren in skrbel zanj. Uvidel sem namreč, da se vse ne vrti več okrog mene, temveč da je bolj v ospredju on.
Kako bi vas opisali osnovnošolski učitelji?
Kot zelo mirnega in sramežljivega fanta, ki ni hotel siliti v ospredje. Izjema so bili šolski nastopi. Pogosto so me angažirali za vodenje prireditev, hitro pa sem se vključil tudi v dramske krožke. Tam sem zasijal in pokazal svojo samozavest.
Z mamo Vesno, očetom Tomažem in bratom Urbanom ste zelo povezana družina. Družinski člani so zelo iskreni do vas - če jim kaj pri vašem igranju ni všeč, vam to jasno in glasno povedo. Katere vrednote so vam vcepili starši?
To, da se dobro z dobrim vrača in da ne delamo drugim tega, česar ne želimo, da drugi delajo nam. Naučili so me tudi spoštljivosti, prijaznosti in pomoči potrebnim. Pa seveda skromnosti in prizemljenosti.
Uspeh, ki ga trenutno žanjete, bi lahko pri vas vzbudil precej ošabnosti.
Res je. A starši so me naučili, kako ohraniti trezno glavo.
Če/ko boste očka, katero popotnico bi želeli dati svojim otrokom?
Da je vse mogoče in da naj se v svojih glavah ne omejujejo pri željah, ki jih imajo. Prav tako naj ne omejujejo drugih. Živimo v okolju, ki ljudem dostikrat prireže krila, saj Slovenci ne maramo, če kdo štrli iz povprečja. V Sloveniji je ogromno talentiranih ljudi, med njimi otrok, ki se ne upajo izpostaviti, saj se bojijo zavrnitve, neuspeha, mučijo pa jih tudi dvomi v smislu kaj bodo rekli drugi. Okolje te zelo hitro posrka ali onemogoči. Vsekakor pa je treba imeti delavnost, ki stoji za vsakim talentom oz. uspehom, ter ne zaspati na lovorikah.
Opažam, da pri vzgoji osnovnošolskih otrok vlada permisivnost. Svojih otrok ne bi želel vzgajati na ta način. Zdi se mi, da otrokom ne znamo postavljati meja in da otroci prehitro uveljavijo svojo voljo in pravice.
Ko sem bil otrok, so mi starši, kljub temu, da so mi dali določeno mero svobode, omejili precej stvari. Takrat me je to jezilo in sem se z njimi prepiral ter poskušal premakniti meje, a ni šlo. Zdaj sem jim za to trdnost hvaležen. Otroci potrebujejo meje, saj se znotraj njih počutijo varne in tako jih tudi najlažje pripravimo na svet odraslih.
Torej bi bili precej odločen in strog očka?
Tako je. Samo to je namreč dobro za otroka.
Radi potujete, večkrat se na pot odpravite sami. Kje vidite lepoto te samote? Tako lažje pridete do spoznanj?
Tovrstnih odmikov se lotevam po napornem študiju predstave ali snemanju in so zelo blagodejni. Ko sem sam na tujem, sem neobremenjen z okoljem. Lažje si zbistrim glavo, hitreje predelam stvari in ugotovim, kaj je zares pomembno ter čemu želim posvečati energijo. Domov se vrnem precej bolj kreativen, spočit in z jasnejšimi cilji. Živimo v času, kjer nam drugi radi narekujejo, kaj bi morali narediti in s kom bi se morali družiti. Le malo poslušamo sebe, živimo po avtopilotu in pričakovanjih staršev ter okolice.
Lotili ste se različnih vlog, od fantov z nežnimi značaji do nasilnežev. Kako se najraje vživljate v like?
V vsako vlogo vstopam na različne načine, pri tem me vodi intuicija. Včasih preberem ogromno knjig o podobnih osebah, drugič spremenim videz, npr. pričesko, in se v meni takoj prebudi del te vloge, ki jo kasneje razvijam. Ali pa skupaj s pomočjo režiserja analitično ustvarim vlogo.
Čar igralskega poklica je ravno v tem, da recepta ni. Kljub temu, da sem pet let obiskoval akademijo, moram vedno znova najti sistem, kako se vživeti in odkrivati dele sebe, ki jih še ne poznam. Pri vsakem študiju vloge se presenetim, saj pridem do točke, za katero nisem vedel, da je v meni. Verjamem, da ima vsak človek v sebi ogromno obrazov, identitet oz. plati, za katere niti ne ve. Igralci pa imamo privilegij, da se ukvarjamo s človekovo notranjostjo in brskamo po sebi.
Glede na to, da boste kmalu prestopili tridesetico, me zanima, ali ste naredili že kaj refleksije o sebi. Na katere lastnosti oz. dosežene bitke ste ponosni in kje bi lahko še kaj dodelali?
Refleksijo običajno naredim med poletjem, ko za tri tedne pobegnem na morje. Letos me to še čaka. Tam si zapišem seznam stvari, ki me zanimajo in ki jih želim početi.
Trenutno se ukvarjam s svojo zabavo za okroglo obletnico, ki jo bom imel septembra. Svoje rojstne dni nerad praznujem, rad pa se udeležim praznovanja drugih. Vedno čutim pritisk, da mora biti moja zabava nekaj posebnega, pa se to zgodi le redko. Letos me je ogromno ljudi vprašalo, ali je na vidiku kakšen žur, zato moram iziti iz cone udobja, povabiti ljudi in narediti nekaj konkretnega.
Imate prijatelje, ki niso iz igralskega sveta. Kaj cenite pri njih?
Rad imam ljudi oz. prijatelje, podobne sebi. Takšne, ki imajo v sebi srčnost, optimizem, ambicioznost in imajo velike želje in načrte. Navdihujejo me vedri ljudje, ki so uspešnejši in boljši od mene.
Ogromno javnih osebnosti govori o izgorelosti. Zanima me, kako vi poleg športa skrbite za svoje duševno zdravje?
Zadnja leta se zelo trudim in si dopovedujem, da moram vsako leto delati manj. Bilo bi mi sicer ljubše zaslužiti več in delati manj, a tako ne gre. Zavedam se, da obstaja ogromno igralcev, ki izgorijo. Kljub temu, da sem starostno in karierno na vrhuncu, se trudim, da ne sprejmem vsakega projekta in imam veliko prostega časa. Kariera mi veliko pomeni, na istem mestu pa je tudi moje duševno zdravje. Na dva meseca si za teden dni vzamem prosto in kam odpotujem. Ravno prejšnji teden sem z bratom odletel na Kreto. V Ljubljani možganov ne morem popolnoma odklopiti, saj mesto povezujem z delom. Popolnoma se lahko spočijem le na tujem.
V Ljubljani vas nenehno ustavljajo tudi oboževalci.
Res je. Umik je tako nujno potreben. Zelo mi pomagajo tudi knjige in šport. Z branjem lahko hitro padeš v nek drug svet, ki te pomirja in mentalno nahrani. Ne glede na to, ali gre za strokovno literaturo ali leposlovje, te branje spodbuja k razgledanosti in širjenju uma, hkrati pa je tudi odlična vaja v pozornosti. V današnjem času smo soočeni s preveč dejavniki in nimamo več koncentracije delati ene stvari naenkrat.
Ne morem mimo serije Skrito v raju. Povejte nam kakšno prigodo s snemanja.
Zares lepo je bilo snemati. Moram se pohvaliti, da sem bil discipliniran in kljub zgodnjim uram nisem nikdar zamudil na prizorišče snemanja. Ko smo končali, sem si od kostumografinje prisvojil Markove kratke hlače in nekaj majic. Te hlače so moje najljubše in jih bom gotovo nosil vse poletje, saj so lep spomin na serijo.
Pred nekaj tedni sem se prvič po dveh letih odpravil v Novigrad pogledat filmsko lokacijo. Vse razpada, bara ni več, ostal je le del recepcije, kljub temu pa mi je uspelo z nostalgijo podoživeti lepe trenutke. Igralci smo tam res uživali v snemalnem procesu in verjamem, da je to razlog, da je serija tako uspešna in je gledalcem zlezla pod kožo.
