Očetova prisotnost je ključna, saj daje otroku varnost in okvir

Luka se igra s kockami, zatopljen v svoj svet. Oče ga opozori, naj jih pospravi, saj bi kdo lahko stopil nanje in se poškodoval. Sin se na to ne odzove in se igra naprej. Nato pa oče nenadoma stopi na ostro kocko in ga preplavi val jeze. Otrok ob tem začuti strah in krivdo.

Kako bo oče reagiral? Bo znal umiriti svojo jezo, jo jasno izraziti in Luku razložiti, zakaj je pospravljanje pomembno, hkrati pa pomiril njegov strah? Ali pa bo nanj kričal, ga okaral in s tem njegov strah in občutek krivde le še poglobil? Morda bo zgolj zamahnil z roko, odkorakal stran in ga pustil samega – s sramom, strahom in občutkom zavrženosti? Vsak odziv pušča svoj pečat.

Res je neverjetno, kakšno bolečino na otroku pusti očetova čustvena odsotnost. Otroci iščejo meje, ki bi se jih želeli oprijeti, a kadar teh mej ni, ostanejo sami v navidezni svobodi, ki je v resnici praznina. Očetova prisotnost je ključna, saj daje otroku varnost in okvir.

V terapevtski praksi opažam, kako nujno je, da so očetje ne le fizično prisotni, ampak tudi čustveno aktivni. Ko otrok izraža strah, jezo ali žalost – ko kriči, brca, joka, potrebuje nekoga, ki bo zaznal njegovo bolečino in ga pomiril.

To zahteva več kot le fizično prisotnost. Očetje morajo ta čustva zaznati in jih v sebi predelati. Le ko ostanejo mirni, lahko vstopijo v odnos z otrokom in ga resnično pomirijo. Otroka ne pomiri zgolj beseda, temveč tudi očetov ton glasu, drža in vzor. Tako otroku sporočajo, da so čustva obvladljiva in da jih je varno izražati.

Težava nastane, kadar očetje sami niso v stiku s svojimi čustvi. Takrat otrokova intenzivna čustva v njih sprožijo še večjo stisko. To lahko vodi v nestrpnost, agresijo, kričanje ali umik. Nekateri se preprosto odstranijo iz situacije ali pa otroka zaprejo v sobo, dokler se ne pomiri. S tem otroku sporočajo, da so ta čustva tudi zanje neobvladljiva.

Kadar starši niso čustveno prisotni in ne postavljajo zdravih mej, otroci pogosto iščejo meje drugje. Svoja čustva poskušajo uravnavati na različne načine – včasih tudi s tveganimi vedenji ali uporabo substanc, preprosto zato, ker ne vedo, kako drugače ravnati z njimi.

Seveda smo vsi le ljudje. Nekatera intenzivna občutja so ob slabem dnevu težko obvladljiva. Pomembno je, da se znamo opravičiti, poiskati oporo pri partnerju ali bližnjih ter si odpustiti občasne napake.

Zdrava jeza je ključen del oblikovanja identitete otrok. Omogoča postavljanje mej, a hkrati ohranja spoštljiv odnos. Otroci se z zgledom učijo, kako se postaviti zase in spoštovati potrebe drugih. Zato je ključno, da očetje ozavestijo svojo vlogo in se naučijo biti čustveno prisotni.

Ko se otrok razburi, kriči ali joče, se je pomembno vprašati: kaj ob tem čutim? Sem dovolj pomirjen, da lahko stopim v odnos z otrokom, ali pa me lastna vznemirjenost vodi v še večjo oddaljenost?

Včasih je dovolj že globok vdih in izdih ter odločna postavitev meje, ko smo tudi sami umirjeni. Drugič so čustva premočna, da bi jih lahko takoj obvladali. Takrat je v redu, da to naglas izrazim in otroku povem: "Tudi jaz sem razburjen, zdajle me bo kar razneslo." Pomembno je, da ta čustva začutimo, jih sprejmemo in damo v odnos, namesto da jih potlačimo.

Ko nas neka situacija iztiri bolj, kot bi pričakovali, je koristno, da se pozneje vprašamo: zakaj se je moje telo tako močno odzvalo? Kakšno rano mi je to prebudilo? S tem ne le razumemo sebe, ampak se učimo rasti skupaj s svojim otrokom.

Starševstvo ni popolnost, temveč pripravljenost, da si dovolimo biti ranljivi, nepopolni in resnični. Ko smo iskreni do sebe in svojih otrok, jim dajemo pomemben vzor: da so čustva naravna, da je rast proces in da je prava moč v povezanosti, ne v brezhibnosti.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.