Desetletja po tem, ko je prvič sedla v predavalnico, je Joan Alexander uresničila svojo dolgoletno željo: v nedeljo, 11. maja, je Univerza v Mainu v ZDA 88-letni Joani podelila diplomo. Slovesnosti se sicer ni mogla udeležiti osebno, vendar sta jo ponosno zastopali njena hči in vnukinja.
Joan je verjetno najstarejša diplomantka v 160-letni zgodovini univerze. Rektorica univerze je v svojem govoru poudarila, da Joanina življenjska zgodba "odlično pooseblja duha črnega medveda", simbola univerze.
Kot so zapisali na spletnem mediju People, je Joan začela študij konec petdesetih let prejšnjega stoletja, s sanjami, da bo nekega dne postala učiteljica. A ker je zanosila, so ji šolska pravila prepovedovala opravljanje študentske prakse, kar ji je onemogočilo zaključek študija.
Namesto diplome je sledilo drugo poslanstvo – družina
Z možem Jimom, pripadnikom ameriške obalne straže, sta starša štirim hčerkam. Ko je bil mož napoten na misije, je skrb za otroke prevzela sama, obenem pa bila kot prostovoljka aktivna v lokalni skupnosti.
"Moji starši niso končali fakultete, zato mi je bilo to še posebej pomembno," je dejala. "Moj mož in vse štiri hčerke imajo univerzitetno izobrazbo, jaz pa sem bila edina brez nje. To sem si želela spremeniti."
Sprememba je prišla po zaslugi hčerke Tracy, ki se je obrnila na Univerzo v Mainu. Prodekan Justin Dimmel je prevzel pobudo in začel iskati načine, kako bi Joan lahko pridobila diplomo, ki si jo je že dolgo želela.
Po pregledu dokumentacije se je izkazalo, da je že opravila vse potrebne predmete. V zgodnjih osemdesetih letih je prav tako izpolnila pogoje za prakso – takrat je delala kot redna pomočnica v predšolskem programu v Southwest Harborju, kar je fakulteta priznala kot ustrezno nadomestilo za prakso, ki je v preteklosti ni smela opraviti.
Loading
"Joanina zgodba me je ganila," je dejal Dimmel. "Z velikim veseljem sem pomagal, da se prizna njeno delo in življenjski trud. Njen zagon in predanost so navdihnili ne le mene, temveč tudi celoten generacijski razred 2025."
Za Joan je ta dogodek pomenil več, kot si je lahko predstavljala: "Nisem se zavedala, koliko mi bo to pomenilo – toda zdaj čutim, da se je luknja v mojem srcu končno zacelila."
Njena vztrajnost, življenjska energija in vera v pomen izobrazbe dokazujejo, da lahko tudi po desetletjih dosežemo tisto, kar smo si nekoč zadali. Morda ni stopila pred tablo kot učiteljica, a s svojim zgledom je postala prava učiteljica življenjskega poguma – za svojo družino, za univerzo in za vse, ki verjamejo, da starost ni ovira, temveč priložnost za nov začetek.
