O bolezni je spregovorila Edita Hrobat. Med pogovorom je delovala zelo prijetno in odkrito. Z blagozvočnim novogoriškim naglasom je odprla težko preizkušnjo – pred dvema letoma se je soočila z rakom jajčnikov. Zdravnica ji je na rednem službenem zdravniškem pregledu zatipala tvorbo, ki je tam ne bi smelo biti. Od tistega trenutka naprej nič več ni bilo tako kot prej.
Tisto poletje, preden ste dobili diagnozo, ste kot običajno delali v knjigarni. Sicer ste ženska, ki skrbi za zdravje, hodi na preglede. Niste začutili nikakršnih simptomov?
Res je, da sem imela naporno leto, sem vodja knjigarne, ki smo jo tisto leto selili iz ene lokacije na drugo, a simptomov ni bilo moč zaznati. Desetega oktobra 2023 sem odšla na sistematski službeni pregled. Zdravnica je potipala trebuh in dejala, da je nekaj zaznala na desni strani.
Dejala je, da zdravniškega lista ne bo podpisala ter me napotila h ginekologu. To me je zelo presenetilo, saj imam za sabo štirideset let delovne dobe in nisem se nadejala takšne ugotovitve. Pričakovala bi morda slabši hemogram ali urinsko sliko. V življenju nisem nikdar imela ginekoloških težav, rodila sem dva zdrava otroka.
Zatem ste se torej obrnili na osebnega ginekologa.
Tam so mi dejali, da bom na pregled čakala 14 dni. Nisem oseba, ki bi čakala, zato sem se že naslednje jutro naročila na samoplačniški pregled v Ljubljani. Ginekolog je po pregledu potrdil, da rodila niso videti zdrava in mi predpisal belo napotnico. Naslednji dan sem odšla v urgentno ginekološko ambulanto v Ljubljani.
Po pregledu, pri katerem so odkrili cisto z neobičajnimi robovi, mi je zdravstveno osebje dejalo: "Gospa, saj bo še vse v redu." Tisti dan sem opravila še samoplačniški pregled krvi in res sem imela povečane tumorske markerje. Moram dodati, da je sestra zaposlena na Onkološkem inštitutu, zato sem točno vedela, kaj moram pregledati, če se pojavi sum. Šele po tej potrditvi sem vse povedala možu, hčerama še ne.
Kaj se vam je po pregledu na urgenci pletlo po glavi?
Da gre za pomoto. Nisem vedela, kaj naj storim, zato sem najprej odšla k sestri. Glede na to, da mi na urgenci niso mogli vzeti vzorca tvorbe, ker bi se s tekočino napolnjena cista lahko razpočila, kar bi bilo lahko nevarno, sem morala za dokončno diagnozo počakati do operacije.
Do posega sem tako hranila zadnji odstotek upanja. A operacija je potrdila, da se je v moje telo naselil rak. To mi je bilo slišati tako tuje, kot če bi mi kdo dejal, da bom z raketo odpotovala na Luno. Nisem imela nobenih simptomov, morda me je tu in tam kaj uščipnilo – a po 50. letu je to popolnoma običajen pojav!
Kdaj ste povedali hčerama?
Mlajša hči je imela konec novembra trideset let, jaz pa sem za diagnozo izvedela mesec dni pred tem. Zavedala sem se, da bom z novico spremenila življenje vsem. Bližnjih nisem želela obremeniti s tem, prav tako pa nisem hotela, da bi bili uničeni rojstnodnevna zabava in rojstnodnevne fotografije.
Poleg tega sem pred operacijo še vedno upala na najboljše. Hčerama sem povedala le, da grem na operacijo neke nepomembne ciste. Izvedeli sta prvi teden decembra, po operativnem posegu.
Sledila je kemoterapija …
Tako je, z januarjem 2024.
Kako ste bili v tem obdobju naravnani v vaši glavi?
V glavi sem razčistila z dejstvom, da je kemoterapija nujno potrebna. Vedela sem, da gre za nekaj hudega in da po zdravljenju ne bom nikdar več enaka.
Imela sem prav. Potrebovala sem in še potrebujem ogromno okrevanja.
Res je tudi, da sem bila pred kemoterapijo pri sebi na tihem prepričana, da bom po zdravljenju kmalu nazaj v službi, a sem se zmotila. Terapija te počasi, a zagotovo dotolče po vsaki dozi bolj in ko z njo končaš, ugotoviš, da si s svojo umsko in telesno sposobnostjo v globokem vodnjaku, iz katerega lezeš počasi, stopnico po stopnico, proti svetlobi. Spet k sebi nazaj. To je tisto, kar ti pobere čas.
Kaj ste si ponavljali v težkih trenutkih?
Da imam doma družino, ki ji moram biti vzor, da ne morem biti "uboga", da moram iti naprej ter se držati pokončno, sicer tudi moji bližnji ne bodo zmogli zdržati ob meni.
Ste sicer občutljivega značaja?
Kot vsi se znam pogovarjati, prositi, tudi jokati, po drugi strani pa znam kot vse ženske biti močna in si nekje poiskati steber. Nisem želela obremenjevati bližnjih. Danes lahko vidim posledice svojega ravnanja, ko je telo pokazalo šibkost na drug način. Dve leti po zdravljenju sem še vedno zmedena. Lahko se pogovarjam in sprehajam, a nisem sposobna brati. Jaz, ki sem delala v knjigarni! Težko se osredotočam.
V sebi sem še vedno prestrašena in zbegana. Po kemoterapiji je telo postalo bolj občutljivo. Pri vsakem zbodljaju ali bolečini se mi pojavi strah, ali gre zopet za raka, se je ta morda razširil na druge dele telesa. A zavedam se, da z nenehnim strahom ne moreš živeti, saj uniči okolico in tebe. Treba ga je brzdati.
Vam uspeva?
Trudim se. Seveda moram o strahu kdaj tudi spregovoriti. A če bom strah nenehno širila okrog, bom prestrašila vse okrog sebe. V glavi moram opraviti s temi mislimi.
Vas je v obdobju zdravljenja kdo posebej razveselil? Česa ste se lahko vsak dan posebej veselili?
Nedvomno je bila to družina. Z vsako kemoterapijo so bili ponosni name, da sem jo opravila in šla naprej po poti ozdravitve. Sestra mi je v bolnišnico prinesla spominek z morja – kamenček z imenom grškega otoka in me opomnila na to, da bo po koncu zdravljenja vse drugače, boljše.
Da se bom izkušnje sicer vedno spomnila, a ne bo več tako hudo kot v trenutkih zdravljenja. Sestra mi je pogosto pregnala oblake strahov s tem, ko je večkrat odločno pripomnila: "Ne, ti strahovi niso realni, so le plod tvojih možganov."
Ste stkali prijateljstva z drugimi obolelimi?
Lahko sem srečna, da sem spoznala veliko novih prijateljic, ki so preživele enako ali podobno bolezen kot jaz. Takšna prijateljstva so trajna. Ponosna sem, da jih poznam in da jih lahko kadarkoli pokličem, se z njimi odprto pogovorim, včasih tudi skozi solze. Počutimo se, kot bi se poznale trideset let. Hvaležna sem tudi združenju Europa Donna, čigar član sem. Združenje mi pomeni drugačen pogled na bolezen.
Brez njih bi se počutila precej osamljeno. Ljudje se o raku namreč ne pogovarjajo radi, saj ga povezujejo s smrtjo. Ogromno je strahu in neznanja okrog njega, zato se mi zdi prav, da o tem spregovorim. Življenje se ti lahko obrne iz danes na jutri. A če padeš v vodo, to ne pomeni, da ne moreš plavati. Tudi prej si v življenju plaval s težavami. Resda je ta bolezen bolj grozeča, a kljub temu moraš plavati.
Kako skrbite za svoje telo in dušo?
Imam srečo, da živim na čudovitem koncu Slovenije z lepim razgledom. Z možem imava nekaj zemlje, pred hišo lahko nabiram murve in češnje. Obiskujem telovadbo, različne pogovorne skupine, ki so zares dobrodošle. Trudim se spremeniti življenje – a ne z danes na jutri. Spreminjam lahko le kamenček za kamenčkom. Vsako jutro se trudim iti naprej in si urediti življenje v nekaj lepega, boljšega.
Kaj bi svetovali ljudem, ki jih mučijo stiske in ne najdejo notranjega miru – naj poskusijo z majhnimi koraki?
Nedvomno. Res pa je, da vsakdo dela drugačne korake in živi v drugem okolju kot jaz. Jaz imam možnost pospravljati in kuhati, če/ko se mi ljubi. Tisti, ki mora skrbeti za otroke ali starše, tega privilegija nima. Pomembno je odklopiti se od tega, kar si prej počel narobe, in poiskati nove poti. Mislim, da je vsakdo, ki zboli, na neki točki pozabil poskrbeti zase.
Tudi sama sem preveč časa preživela v službi in bila pretirano zaskrbljena, kako bom uredila določene stvari. Človek se mora ustaviti in odriniti od sebe to, kar mu jemlje zdravje. Ne sme prestopiti svojih meja sposobnosti. Potrebno si je dati zadostni čas in prostor, da zaslišiš sam sebe – tudi če to pomeni gledati v zrak na balkonu. Znati je treba ločiti strahove od tistega, kar je zate dobro. Poleg fizičnega počutja to pomeni tudi drugačen red v glavi.
