Zakaj mi je tako všeč, če nimam prav

Čudovito je ne imeti prav v življenju. Bom že vedel. To se mi pogosto zgodi. Veliko meni ljubih prepričanj se je izkazalo za zgrešena, povsem napačna in skrajno nepremišljena, tako da se tega niti več ne sramujem. Ne morem hoditi po svetu z večno zardelim obrazom, zato sem sprejel edino možnost, ki sem jo imel na voljo: da se sprijaznim s ponižnostjo. Nič ni narobe, če se tu in tam zmotimo.

V najstniških letih sem imel poseben dar, ki je dan vsem najstnikom: neomajno sem se zavedal, da je čisto vse, česar so me naučili starši, zgrešeno. Večina najstnikov stori nekaj napak, spozna, da njihovi starši vendarle nekaj vedo, in to fazo preraste. No, meni se to ni zgodilo. Jaz namreč ne odneham. Tudi v odraslih letih sem še naprej vzvišeno dvomil v svoje nadrejene in bil do njih skrajno sumničav.

Zveni kot značilen medgeneracijski nesporazum: kot da bi bil preprosto mladenič, ki želi dozoreti, še preden je pripravljen, ali pa misli, da je starejši rod že preživel svoje najboljše čase. Ampak prisežem, ni šlo za odnos med mladimi in starimi. Prav tako sem vzvišeno dvomil in bil skrajno sumničav tudi do svojih vrstnikov.

Bistvo mojega sporočila je, da sem imel rad svoj prav. Lahko bi vodil mojstrski tečaj o tem, kako se lahko človek utrjuje v prepričanju, ki izgublja, nikoli pa ne opusti argumentov v njegov prid. To zahteva izpopolnitev tehnike in trmoglavosti, ki se razvije šele z veliko vaje.

Včasih se je treba odreči vsem dejstvom, da ostaneš v zmoti. Morda je treba celo načeti prijateljstva, se neskončno prepirati in si pridobiti sloves ozkosrčnega človeka. To so bile žrtve, ki sem jih bil, kdo ve zakaj, pripravljen sprejeti. Zdelo se mi je bolje, da nimam prav, pa tega nikoli ne priznam, kot da bi prenašal ponižanje ob priznanju, da se motim.

Mislil sem, da s tem, ko imam vedno prav, zmagujem. Mislil sem, da to pomeni, kako sem razumsko močan in prodoren.

Toda ugotovil sem, kako je bila moja potreba po tem, da imam vedno prav, pravzaprav znamenje šibkosti. Manjkalo mi je samozavesti. Imel sem krhek ego. Umikal sem se v položaj, ki se mi je zdel varen, kjer sem vse razumel in kjer sem lahko vse nadziral. Če bi spremenil svoj pogled na svet, bi me to psihološko preveč prizadelo. Nisem bil pripravljen tvegati.

Mark Twain je nekoč (morda pa tudi ne) dejal: "Ljudi je lažje pretentati, kot pa jih prepričati, da so bili pretentani." Po mojih izkušnjah to drži. Nikomur ni všeč, da mnenje, ki ga je samozavestno zastopal, o njem govoril in morda celo prepričeval druge ljudi, naj ga sprejmejo, ni pravilno.

Zato se ljudje raje prepustijo informacijski pristranskosti, namesto da bi sprejeli več informacij in prilagodili svoja prepričanja. Sprejemajo le skrbno izbrane informacije, ki okrepijo njihova že obstoječa prepričanja.

To se zelo očitno dogaja v politiki in religiji, domnevam pa, da je precej pogosto tudi na vseh drugih področjih v življenju, vse do najmanjših podrobnosti. Ne glede na to, ali gre za pomemben spor ali pa za povsem postransko stvar: radi imamo prav.

Kot sem ugotovil, pa je težava v tem: če imam v življenju vedno prav in vztrajam, da sem vedno na strani zmagovalca, ali ne drži, da v resnici vedno izgubljam?

Izgubljam priložnost, da se naučim nečesa novega, da moja prepričanja postanejo natančnejša, da razširim svoj pogled na svet. Če je potreba po tem, da imam prav, dovolj močna in argumenti dovolj resni, lahko ob tem izgubim celo prijatelje in družino. Morda bom vse življenje ravnal napačno in imel napačna prepričanja, in morda bom zato zamudil nekaj resnično čudovitega.

Ko sem recimo končno začel odkrito govoriti o veri, sem hitro ugotovil, kako zelo sem se motil glede katolištva. Kot nekatoličan sem Cerkev ves čas smešil in dolga leta nisem bil deležen njene modrosti. Zaradi tega sem imel veliko dlje težave s svojim duhovnim življenjem. Šele ko sem priznal, da sem se motil, sem lahko razločil pravo resnico in začel napredovati.

Zato mi je tako všeč, če nimam prav: to je edini način, da se človek česa nauči.

Ko sem naposled lažje priznal, da se motim, mi je postalo očitno, da se moram še veliko naučiti, in to mi je zelo všeč. Všeč mi je, kako je svet veliko večji in prostornejši, kot sem mislil dotlej. Všeč mi je, kako so se ljudje iz mnenjskih nasprotnikov prelevili v vir neizmerno zanimivih pogovorov.

Moj pristop k vsaki razpravi zdaj ni "zmagati" ali "dokazovati svoj prav", pač pa sodelovati v poučni razpravi, v kateri vsi skupaj zmagujemo. To ne pomeni, da verjamem popolnoma vsemu, kar slišim, pomeni pa, da z veseljem prisluhnem. In če se izkaže, da sem se glede česa motil, z veseljem prilagodim svoje stališče. Zato je odlično, da nimamo vedno prav. Vedno imamo priložnost za zmago. Bom že vedel, kajti zelo pogosto se motim.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.