Lucija in Jakob Brodarič živita v Metliki, med tednom pa sta podnajemnika v župnijskih prostorih v Sostrem. Poročena sta pet let in pol in imata tri otroke. Jakob je znanstvenik na področju biotehnologije, izhaja iz glasbene družine in z brati ne le nadaljujejo očetovo delo, ampak so na glasbenem področju tudi zelo dejavni in uspešni. Lucija je višja medicinska sestra na področju plastične kirurgije.
Kako sta se srečali Jakobova in Lucijina pot?
Jakob: Z Markom (bratom) sva zaključila Konservatorij za glasbo Jurij Slatkonja v Novem mestu in se odzvala na župnikovo povabilo, da bi začeli z mladinskim zborom v župniji. Naredila sva avdicijo in smo začeli. Z Markom sva imela izkušnje z igranjem in vodenjem zbora, s komponiranjem in sva napisala nekaj priredb. Prva je bila pesem Zdaj razsvetljena je noč.
Lucija: Dolgo so me prepričevali, naj se pridružim mladinskemu zboru v župniji, jaz pa sem mislila, da nimam posluha in ne znam peti. Pa sem se zboru po prigovarjanju župnika in drugih pridružila januarja tistega leta, ko sem bila maturantka v četrtem letniku. Z mladimi smo se takoj ujeli. Z Jakobom sva se začela pogovarjati in hitro prišla skupaj.
Jakob: Na začetku smo delali intenzivno. Tako smo imeli ob sobotah dopoldne vokalno tehniko. In vokalno tehniko z Lucijo sem tako izkoristil tudi za zmenek.
Lucija: To je bila za Metliko revolucija. Ko sem prišla, nas je bilo 15, zdaj nas je že 27. Na vajah imamo 93-odstotno prisotnost. Vsako nedeljo se dobimo tudi na nogometu.
Kmalu sta torej postala par. Koliko časa je zorel odnos, da sta se odločila za poroko?
Lucija: Že ko sva postala par, sva vedela, da se bova poročila. Dobro sva se razumela.
Jakob: Ko z odraslostjo stopiš v odnos, je to začetek skupne poti. Skupna hoja je bila čas spoznavanja drug drugega, odkrivanja najinih vrednot in pogleda na svet. Vse se je nekako uredilo, hitro pa nama je postalo jasno, da so najpomembnejše najine vrednote in da veva, kaj je najina podlaga za pogled na svet. Po enem letu skupne hoje sva se poročila.
Kaj od tega, kar sta si zastavila za vajin zakon, se dejansko uresničuje?
Lucija: Lahko si nekaj zaželim, kako bom pa do tega prišla, pa je izziv. Na primer: Želela sem si imeti tri otroke, pa sem že pri dveh videla, da je to kar izziv. Ni vse samo v rožicah. Veliko je prilagajanja, skupne rasti, ogromno dela na nama ... Pomembno je, da midva poskrbiva za najin odnos in od tu potem tudi črpava. Veliko se pogovarjava že od prvega trenutka.
Kako se je vajino življenje spremenilo, odkar sta poročena?
Lucija: Seveda je bilo veliko usklajevanj, ampak mi je bilo to samoumevno. Tudi zdaj ima Jakob projekte in sva v teh projektih skupaj, drugače bi bilo, če imel čisto svoje projekte.
Jakob: Bistveno lažje je usklajevati stvari, če veš, kaj je na prvem mestu. Vedno je na prvem mestu družina.
Kako usklajujeta delo, glasbeno dejavnost in družino, ob tem pa še živite na dveh lokacijah, v Ljubljani in Metliki?
Lucija: Vožnja v avtu je najlepši del – to je najin čas, saj otroci hitro zaspijo. Sobotno pevsko vajo sponzorira tašča, ki prevzame varstvo vseh treh. Dejstvo je, da se tega ne bi mogla iti, če ne bi imela tako močnega podpornega sistema. Veliko časa posvetiva mladim, ogromno truda vloživa v to, še več pa prejmeva. Ko sem lani potrebovala varstvo za otroke, so se dekleta iz zbora kar izmenjavala, pa tudi letos, ko smo prenavljali kuhinjo, so radi prišli pomagat.
Jakob: To ni zbor samo v glasbenem smislu, ampak ima veliko širši pomen za ta okraj. Zbor nas je povezal v petju, povezujejo pa nas tudi skupne vrednote, isti duh.
Lucija: Tašča in tast nas spodbujata, da damo nekaj Cerkvi, in nas pri tem podpirata. Pomembno je, da vsi skupaj sobivamo in si hkrati pomagamo pri delu na kmetiji. Če bi se zaprla in skrbela samo zase, bi bilo neumno.
Zbor in skupno petje je tudi prostor medsebojnega spoznavanja. Lahko povesta kaj o tem?
Lucija: Midva sva edina poročena, so se pa že kar poparčkali in čutiva odgovornost, da jim predajava vrednote. Rada jim povem kar realno, ko sprašujejo, kako je pri porodu, in delim svoje izkušnje kot žena in mama. Pa tudi parčkom je dragoceno, da lahko kaj vprašajo, ko ima nekdo težavo. Nama je v čast, ko nekdo pride in naju vpraša: ''Kaj pa vidva menita o tem?''
Jakob: Ne samo v čast, je tudi odgovornost. Družine se navzven velikokrat skušajo prikazati popolne, v naši mali skupini pa se mi zdi, da pokažemo vse plati, tako se tudi na naših srečevanjih pripravljajo na to, kar jih čaka, da se bodo s tem soočili. In če imaš to enkrat v podzavesti, se na to tudi pripraviš in je to nekaj normalnega.
Kakšne pesmi izbirate in kaj se vam zdi pomembno za petje pri bogoslužju?
Jakob: Izbiramo ne pretežke pesmi, da jih lepo zapojemo, vedno pa gledamo na vsebino in vsako nedeljo pojemo psalm, ki je izbran za to nedeljo, če pa še ni uglasben, ga z Markom skomponirava.
Lucija: Naši pevci so vzgojeni, ker je Marko glede reda strog, da ne motimo občestva v cerkvi in smo res lahko pri maši.
Omenjata vzgojo. Kaj pa se vama zdi pomembno za vzgojo otrok?
Jakob: Doslednost do samega sebe, da to, kar govoriš, tudi delaš, in da si prvi zgled za to, kar vzgajaš. Tako so nas tudi naši starši vzgojili. Nikoli nismo imeli niti pomisleka, da bi starši delali drugače, kot govorijo. Na zakon gledava kot na zelo trdno strukturo. To je bil zgled mojih staršev.
Lucija: Predvsem se mi zdi pomembno, da te ni strah prositi za pomoč, da tudi starejše kaj vprašaš. In da smo pristni z otroki, jih vključujemo v aktivnosti. To, da imaš otroke, je začetek novih življenj. Kadar pojemo, so otroci z nama na koru, ko poje otroški zbor, greva zavestno z njimi k maši, da dobijo občutek, kako je biti v cerkvi.
Jakob: Vsekakor želiva vero prenesti na svoje otroke, da bi vzpostavili osebni odnos z Bogom. Zato sva jih vpisala v katoliški vrtec.
Kako usklajujeta delo v službi, doma in na pevskem področju v župniji?
Jakob: Moje srce je pri moji družini, glasba pa je takoj za tem. Znanost in strokovno delo je služba, ki jo rad opravljam, vendar v meni ne vzbuja velike strasti.
Je glasba tudi del družinskega življenja?
Lucija: Živahno je.
Jakob: Ves čas nekaj pojemo ali igramo kak inštrument. To je povsem spontano. Tako recimo naučim Rebeko peti drugi glas, jaz pa pojem osnovno melodijo ali obratno.
Lucija: Marko ima sobo na vrhu in poleti, ko so odprta okna, tudi sosedje radi prisluhnejo njegovemu igranju na klavir.
Izhajate iz kmečke družine in ostajate del nje. Je delo na kmetiji združljivo z glasbo?
Jakob: Glasba mora biti iskrena. Povezanost z naravo te drži na realnih tleh, glasba pa je lepa, če je iskrena. In če si iskren do sebe in drugih, je lepše in laže živeti.
Živite skupaj s starši. Mnogi menijo, da več generacij ne more sobivati.
Lucija: Oba izhajava iz družin, kjer so sobivali. Vidi se, da sodelovanje prinese več dobrega kot slabega. Najprej se učiš ponižnosti, spoštovanja, otrok tega ne bi mogla naučiti, če tega ne bi videli. Tako so me naučili doma. Pomagamo si, sodelujemo in se veliko naučimo drug od drugega.
Jakob: Mora pa biti komunikacija iskrena, takoj ko se začne nekaj prikrivati, ni dobro. Toliko se poznamo, da smo iskreni drug do drugega, in se hitro začutimo, ko kaj ni prav. Sožitje je na momente tudi krhko. Treba ga je ohranjati.
Je kdaj težko biti oče, mama?
Lucija: Je. Pomembno je, da se pogovarjava.
Jakob: Predvsem, da se veliko poslušava.
Lucija: In ko je breme preveliko, da si ga znava drug drugemu predati.
Jakob: Tihih dnevov med nama ni, ker Lucija veliko govori. 😃
Glasba pa otroke tudi umiri.
Lucija: Hodila sem na koncerte in je bilo res glasno, pa Timoteja to sploh ne moti, Dominik se sprosti ob glasbi. Veliko pojemo, niti se ne zavedamo, da pojemo.
Jakob: Ne bova pa nanje pritiskala. Nimava ambicij, kaj vse naj bodo … Talent imajo, pot je, in če bodo želeli, jih bova spodbujala.
Razpeti ste tudi med dvema župnijama – Sostro in Metlika. Kako to usklajujeta?
Jakob: Mladinski zbor, s katerim smo zrasli, je kot naš otrok, ki sva ga z Markom vzgojila iz nič, danes pa za večje praznike in koncerte pojemo skupaj s simfoničnim orkestrom. To je težko zapustiti, zato še vztrajava, da narediva še nekaj za svojo faro.
Lucija: Naredimo, kolikor moremo, in vsi vedo, da je naša primarna župnija Metlika. Z župnikom v Sostrem, kjer smo občasno podnajemniki čez teden, smo se iskreno dogovorili, kaj trenutno zmoremo. Jakob vodi župnijski zbor, uči orglanje in dejansko sobivamo z župnikom v Sostrem.
Jakob: Iskreni odnosi, dobra komunikacija. Za dobre in iskrene odnose pa je potrebno, da si vzamemo čas za pogovor in se potrudimo ubesediti, kar čutimo in doživljamo.
Lucija: Pa tudi, kaj zmoremo. Župnik sprejema, da sodelujemo po svojih zmožnostih, in je spoštljiv do našega družinskega življenja, kar zelo cenimo. Mislim, da ima tudi zaradi srečevanja z nami in našo ranljivostjo večje razumevanje tudi za farane.
Vaju je strah prihodnosti, ko vidimo, kako je razvrednoten svet?
Lucija: Ja. Strah me je, kaj bom otrokom dala. Kako jih opolnomočiti, da bodo plavali v tem svetu.
Jakob: Ne gre samo za to, da jih naučiš, zgled je pomemben.
Pogovor je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
