Zakaj Bog ne usliši moje prošnje po čudežu?

V preteklosti se je zgodilo nemalo velikih čudežev. Gre za neposreden Božji poseg, storjen iz ljubezni, ki presega vsako človeško razumevanje. Čudež je dokaz Njegove vsemogočnosti, del večjega načrta. Gospod ne želi zadovoljiti muhavosti svojih otrok, temveč jih rešiti; zato je vsak čudež del Njegovega načrta odrešenja.

Tukaj je šest razlogov, zakaj se čudež, na katerega čakate, morda še ni zgodil:

Včasih čudeža ne dočakamo ... preprosto zato, ker zanj nikoli nismo prosili. Seveda obstajajo milosti, ki jih prejmemo, ne da bi zanje posebej prosili, na primer zdravje ali sončni vzhod vsako jutro. Jezus sam to uči v evangeliju: "On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,45)

Za čudež moramo prositi. Mnogi se ob tem pritožujejo, a pozabljajo, da Bog zmore vse. Če trpite, se obrnite na Tistega, ki mu ni nič nemogoče. V molitvi mu darujte svoje solze in on vas bo uslišal. Jezus nas spominja: "Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo." (Mt 7,11)

Brez vere boste težko uslišani. Jezus je rekel svojim učencem: "Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste delali ne samo to, kar se je zgodilo s tole smokvo, ampak tudi če boste rekli tej gori: 'Vzdigni se in se vrzi v morje,' se bo zgodilo. Če boste verovali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi." (Mt 21,21–22)

Če nekdo prosi za čudež in ni uslišan, je to morda zato, ker mu manjka vere. Pismo Hebrejcem podaja dobro definicijo vere: "Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo." (Heb 11,1)

Prositi za čudež z vero pomeni z gotovostjo verjeti, da ga lahko stori samo Bog in da ni odvisen od ljudi. Če bi se zanašali izključno na človeške zmožnosti, se ne bi zgodilo nič.

Sodobni človek je izgubil navado čakanja. Vendar pa se Božja logika ni nič spremenila. Mnogi so bili ozdravljeni ali spreobrnjeni po več letih, ko so videli svoje ljubljene klečati in prositi za čudež. Da bi razumeli Božjo logiko, se je dobro spomniti te Jezusove prilike, polne upanja o potrebi po stalni molitvi, ne da bi ob tem padli v malodušje:

"V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: 'Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.' Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca." In Gospod je rekel: "Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal?" (Lk 18,1–7)

Ko si nekaj želimo, ali se ne borimo za tisto z vsemi močmi? Tako je v duhovnem svetu. Bog bo prisluhnil našim vztrajnim molitvam in jih tudi uslišal, če se le skladajo z njegovimi načrti.

Seveda čudež ne izvira iz določene formule ali obreda, pomemben pa je način prošnje: roditi se mora iz ponižnega srca, zavedajoč se, da je vse odvisno od Boga, tudi če se na koncu ne bo razpletlo po naših željah. Zato je bistveno, da z umom, srcem in besedami v celoti prepoznamo, da lahko samo Gospod usliši, za kar prosimo.

Trpljenje, stiske, bolezni in vse nadloge, ki se pojavijo v našem življenju, niso po Božji volji, vendar jih Bog včasih dopusti, da bi se prek njih duhovno krepili. Job je na primer izgubil bogastvo, družino in zdravje, pa vendar ob vsem tem ni izgubil svoje vere.

Ob notranji osvoboditvi se običajno zgodi čudež v obliki odpuščanja, vzpostavljenega miru, zaceljene rane. Pogosto se po teh korakih popolnoma odpremo milosti. Za vsakega človeka so te situacije priložnost za duhovno rast.

Morda je najtežje sprejeti resnico. Včasih to, kar prosimo, preprosto ni tisto, kar si Bog želi. On, ki je Ljubezen, ve, kaj je resnično dobro za vsakega človeka. Gospod nas spominja: "Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti." (Iz 55,8)

Tudi če nam Gospod ne podeli milosti, za katero prosimo, zaupajmo vanj, saj samo on ve, kaj je za nas najboljše. Pomembno je, da pri tem nismo kot razvajeni otroci, ampak da zorimo v veri in predanosti ... In predvsem ne pozabimo, da je Bog že storil največji čudež: s svojim trpljenjem in vstajenjem je odprl vrata odrešenja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.