Odrasli imamo nekakšno zasnovo, ki ji pravimo ravnovesje med delom in prostim časom, kar v bistvu pomeni, da delamo do onemoglosti, nato opravimo kup obveznosti, se zvrnemo v posteljo in kakšne pol ure brskamo po telefonu. Ob koncu tedna gledamo televizijo, preverimo malce službene elektronske pošte in se poskušamo naspati. To ni ravnovesje. Niti približno.
V preteklosti sem opazil, da se ta neuravnotežena navada oblikuje tudi pri meni. Kot duhovnik na župniji imam vedno več dela, ki ga je treba opraviti, in težnja po čim večji storilnosti je močna. Skorajda nas prevzame občutek krivde, če nismo zares dejavni, tudi ob prostih dnevih. Zapravljanje časa, so nam včasih zabičevali, je slabost.
Smo dediči t. i. puritanske delovne etike. Misel, da so nedejavne roke nekaj slabega, je v ljudeh globoko zakoreninjena, celo do te mere, da imamo uspešne in delavne ljudi za zglede pravega značaja in kreposti. To je prodrlo celo v našo duhovnost. Koliko cerkva recimo spodbuja različico evangelija o blaginji, v katerem je vera postavljena ob bok posvetnemu uspehu? Ljudje, ki trdo delajo, ki v življenju napredujejo, naj bi bili bližje Bogu.
Kaj pa, če so naše kulturne domneve napačne? Vsi smo pod stresom, preveč delamo, in naš prosti čas se zaradi neskončne utrujenosti sprevrže v brezumno zabavo. Tako zelo smo osredinjeni na delovni teden, da pozabljamo uživati v dneh, ki so namenjeni počitku. Ne pozabimo: Bog nam ni dal sedemdnevnega delovnega tedna. Ustvarjeni smo za sedmi dan, nebesa pa so opisana kot večno uživanje počitka.
To pomeni, da moramo pri iskanju ravnovesja med delom in prostim časom dati prednost prostemu času in ne delu. Svoj čas na Zemlji naj bi uživali in bili srečni. To ne pomeni, da naj ne bi delali, pomeni pa, da naj bi delo podpiralo naš prosti čas in ne obratno. Delamo zato, da lahko uživamo v prostem času. In tja bi morali usmerjati svojo energijo – v prosti čas.
Skrajno prostočasenje
S prostočasenjem nimam v mislih gledanja televizije in brskanja po družbenih omrežjih. Te dejavnosti so zame brezumna povprečnost, za katero si želim, da bi si je privoščil manj, kot si dejansko jo. Zdi se mi, da moramo postati skrajnejši – določenim prostočasnim dejavnostim bi morali nameniti veliko več energije, nekaterim pa občutno manj.
Nekatere prostočasne dejavnosti zahtevajo veliko energije, recimo telovadba, vrtnarjenje, šport, igranje glasbila, ura češčenja, molitev, večer družabnih iger, prirejanje zabav in srečanj … toda kot ugotavljam, ko vložim potrebno energijo v te dejavnosti, sem vedno nagrajen z več energije, za razliko od družbenih omrežij, ki me povsem izčrpajo.
Druge prostočasne dejavnosti zahtevajo veliko manj energije: včasih je namreč odlično, če dobesedno ne počnemo ničesar. Italijanski pregovor lepo pove: Dolce far niente, kar pomeni, da je prijetno nič početi.
Vzemite si odmor. Privoščite si skodelico kave in se zazrite v oblake. V kavarni spijte kozarec vina in opazujte ljudi. Objemite zakonca. S svojim malčkom nabirajte rože. Preberite prijetno knjigo, ki nima praktične vrednosti. Lotite se akvarela ali risanja in naj vas ne skrbi, ali je vaša slika dobra; ne skrbite, če je sploh ne boste dokončali.
Lepota brezdelja
Angleški slikar John William Waterhouse je dejansko naslikal dve različni deli z natančno takšnim naslovom: Dolce Far Niente.
Prva slika je bila dokončana leta 1879. Na njej je upodobljena lepo oblečena ženska, ki leži na orientalski preprogi, glavo ima položeno na blazino. Iz pahljače smuka bela peresa in jih prepušča sapi, kot bi to storil otrok z regratovimi semeni.
Čeprav je Waterhouse odraščal kot Anglež, se je rodil v Rimu in ta slika z italijanskim naslovom očitno pripoveduje veliko širšo zgodbo kot zgolj o eni ženski ali enem prizoru. Nanaša se na celotno življenjsko filozofijo, ki jo je slikar spoznal v Italiji.
Naslednje leto, leta 1880, je ustvaril podobno sliko z istim naslovom. Ta je postavljena v antično mesto Pompeji, kar vemo, ker so rdeči in beli stebri za kavčem značilni za notranjo opremo, ki jo najdemo v Pompejih. Ko je Waterhouse leta 1877 obiskal deželo svojega rojstva, si je ogledal to mesto in osebno videl stebre, ki so jih nedavno pred njegovim obiskom odkrili arheologi.
Na drugi sliki znova vidimo lepo oblečeno žensko, ki poležava s pahljačo iz perja, lenobno opazuje rože in ne počne ničesar. Tako nepremično leži, da so se okoli nje pogumno zbrale ptice.
Waterhouse slika lepoto brezdelja. Ne želi, da bi jo zamudili. Lenobni poletni dnevi imajo svojo vrednost. Ne smemo dovoliti, da bi nas ovirala potreba po nenehni storilnosti. Neprekinjeno čutim potrebo po tem, da bi se česa lotil. Popravil to. Storil ono. Karkoli. Biti storilen. Hočem imeti občutek, da pomagam. Medtem pa gre življenje mimo mene.
Da bi se torej pripravil na poletje, proste dneve izkoriščam za vajo iz brezdelja. Na vrt vzamem knjigo. Morda jo malce preberem, si privoščim kapučino, opazujem nebo, potiskam hčerko na vrtni gugalnici. Pozneje se po ulici sprehodiva do murve, obirava sadeže in si jih tlačiva v usta. Starejši otroci se morda odpravijo ven in se pogovarjajo. Jaz se upiram želji, da bi počel karkoli storilnostnega. Dovolim si celo, da mi je nekoliko dolgčas.
Ugotavljam, da me vse to izjemno napolnjuje z energijo.
Res ne moremo reči, da dolgi popoldnevi niso nič vredni. Namenjeni so spoštovanju lepote, užitka, uživanja v preprostih življenjskih radostih. Seveda je veliko dni, ko takšno sladko brezdelje ni mogoče. Delo je treba opraviti in neodgovorno bi bilo, če bi se temu izognili. Imam tudi proste dneve, ko vanje kljub vsemu posežejo življenjske obveznosti.
Moj sistem ni popoln; včasih mi uspe lenariti le kakšne pol ure. Še vedno mi ni uspelo najti dobre pahljače iz pavjega perja, ugotovil pa sem, da tudi nepopolno brezdelje, dolce far niente, prinaša določene koristi, saj sem z njegovo pomočjo pridobil nov pogled na pravo ravnovesje med delom in prostim časom. Poletje se hitro bliža. Poiščite sladkost brezdelja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
