Bili so časi, ko se nam je zdela zahteva, naj pripravimo mizo, velika krivica. Ravno smo se udobno namestili, da bi si ogledali priljubljeno televizijsko serijo, ali pa smo tekali po dvorišču s prijatelji, ko smo zaslišali znane besede: Ali lahko pogrneš mizo, prosim?
Z vrsto vzdihov in dramatičnih zavijanj z očmi, ki smo se jih mogli domisliti, smo se odvlekli do kuhinje, hrupno razporedili krožnike po mizi in srčno upali, da bo za pospravljanje po obedu zadolžen kdo drug.
S staranjem pa se zgodi nekaj zanimivega: to nekoč izjemno dolgočasno opravilo nenadoma dobi nov pomen. Preprost obred polaganja jedilnega pribora, ravnanje prtička, morda celo prižiganje sveče – vse to postane tiho sidro v ritmu dneva. Odkrijemo, da pri pogrinjanju mize ne gre toliko za krožnike, temveč bolj za pripravo prostora za občestvo – ne zgolj v evharističnem smislu, ampak v globoko človeškem smislu druženja, deljenja in skupnega bivanja.
V svetu, ki se pogosto zdi prehiter in razdrobljen, ti drobni domači obredi postanejo dejanja namernosti. Sporočajo nam: Dragocen si, ta čas je dragocen. Pogrnjena miza je povabilo – da se ustavimo, povežemo, da smo navzoči. Tudi v najbolj natrpanih dneh nas popelje nazaj k nečemu prizemljenemu, k nečemu dobremu.
Zato je vredno spodbujati naše otroke, naj nam pri tem pomagajo, tudi takrat, ko se upirajo – pravzaprav še posebej takrat, ko se upirajo! Gospodinjska opravila, predvsem tista, ki so povezana s skrbjo in občestvenostjo, učijo odgovornosti, drži, obenem pa tudi krepijo občutek pripadnosti.
Otroci tega morda ne bodo znali takoj ceniti, toda ponavljanje se sčasoma prelevi v rutino in rutina se tiho zasidra v spomin. Nekega dne, daleč od doma, bodo morda sami zložili prtiček na točno določen način ali položili vilice na levo stran, ne da bi razmišljali – in v tem drobnem dejanju začutili bližino doma.
Ti na videz preprosti trenutki oblikujejo dušo. V evangeliju se Kristus pogosto razodeva prav pri mizi. Skupni obroki, lomljenje kruha, odpiranje src. S pogrinjanjem mize se ne pripravimo zgolj na prehranjevanje, temveč naredimo dosti več – pripravimo se na srečanje.
Ko bo torej vaš otrok naslednjič zavzdihnil ob prošnji, naj pogrne mizo, kar pogumno. Ne učite ga le lepega vedenja, temveč mu posredujete tiho izročilo ljubezni.
15 napotkov, kako tudi vsakdanja opravila narediti sveta:
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
