V situacijah, ko se pojavi ustrahovanje, sta vedno vpleteni dve strani: žrtev in agresor. Oba doživljata konflikt, ki ustvarja ali poslabšuje čustvene rane. Če je eden od vpletenih naš otrok, se moramo kot starši na dogajanje ustrezno odzvati.
Yanina Cossime, družinska svetovalka in avtorica knjige Ustrahovanje, je tokrat v ospredje postavila otroka, ki ustrahuje. Kako ukrepati, če sumimo, da naš otrok ustrahuje vrstnike, in kako razrešiti in v prihodnje preprečiti situacijo?
Pogosti znaki, da je otrok nasilnež, so:
- pogosto izziva, je agresiven in glasen;
- ima pomanjkanje empatije ali se nenehno posmehuje drugim;
- ima težave v šoli;
- povezuje se z vrstniki s podobnimi (zgoraj naštetimi) osebnostnimi lastnostmi in zanimanji;
- svoja agresivna dejanja opravičuje s poudarjanjem šibkosti drugega;
- namerno prizadene drugega.
Cossime še izpostavlja, da je otrok vedno bolj kljubovalen; težko upošteva avtoriteto in ne prepozna vrednosti otrok, ki jih ustrahuje, kar je morda posledica čustvene rane, ki jo nosi v sebi.
Ustrahovanje se ne pojavlja samo v eni obliki; začne ga otrok, ki se šali bolj očitno, prav tako pa ga lahko zaznamo pri otroku, ki deluje načrtno in v ozadju, ne da bi se pri tem izpostavljal.
Razlogi za takšno vedenje:
"Otrok, ki čuti potrebo dominirati nad drugimi, da se počuti pomembnega, ki se posmehuje drugačnim in si prizadeva za moč nad drugimi, nam prek tega nekaj sporoča. Na tem mestu moramo pogledati onkraj vedenja in raziskati, kaj se dogaja v njegovi notranjosti," pravi strokovnjakinja.
Včasih ponavlja iste vzorce navezovanja stikov tudi v domačem okolju, kjer ni nujno prisotno fizično nasilje, lahko pa je psihično, kjer primanjkuje spoštovanja. To lahko privede do tega, da se tovrstno otrokovo vedenje ponovi v šoli, kjer se iz vloge žrtve prelevi v vlogo agresorja.
Yanina Cossime ugotavlja, da starši takšno otrokovo vedenje ozavestijo zadnji. Boleče je že pomisliti, da njihov otrok škoduje drugim, kar lahko vodi v povsem naravno zanikanje. Posledično je lahko pri njih prisotna krivda za otrokova slaba dejanja.
Vendar je dobro biti pozoren, da mladostnikovo škodljivo vedenje čim prej odpravimo. V nasprotnem primeru namreč lahko normalizira neprimeren način odnosa do drugih. Če verjame, da imeti moč pomeni prevladovati, nadzorovati ali poniževati, se to razširi tudi na druga področja: odnose, delo in družbo.
Kaj lahko storimo?
"Prav vsi si želimo, da na nas gledajo z ljubeznijo. Še posebej v otroštvu. Potrebujemo pogled odraslega, ki nam reče: 'Vidim te, vreden si, pomemben si.'"
Videti moramo, kako se vezi oblikujejo doma. Družinska svetovalka priporoča naslednje točke:
1Naj vas ne prevzameta sram in jeza
Če vam povedo, da vaš otrok ustrahuje druge, je prva stvar, ki jo občutite: "Kaj sem naredil narobe?", "Kako je to mogoče?" ali preprosto "Ne, to ni res." Sprejmite ta občutja. Zadihajte. Vzemite to kot priložnost za rast in spremembo.
Otroka ne kaznujte, saj lahko to privede do nasilja, ki ga želite ustaviti. Namesto tega se mirno pogovorite z otrokom in poskušajte razumeti njegove razloge za njegovo neprimerno vedenje do drugih.
2Pogovorite se otrokovimi učitelji na šoli
Pozanimajte se, kako rešujejo težavo. Včasih namreč še ne gre za ustrahovanje, temveč za konflikt, ki pa se stopnjuje. In če se s situacijo soočite dovolj zgodaj, jo je mogoče ustaviti. Pozorni bodite tudi na stanje doma: Kaj se dogaja? Kako rešujemo konflikte? Kakšen zgled dajem svojim otrokom?
3Poiščite strokovno pomoč
Nismo sami; obstajajo viri in usposobljeni ljudje, ki nas podpirajo v teh procesih.
4Otroka spremljajte z ljubeznijo in odločnostjo
Ne opravičujte njegovih dejanj, hkrati pa nasilja ne preprečujte z nasiljem. Pokažite mu, da obstaja drugačna pot in da lahko spremenijo svoj odnos do drugih.
5Prepoznajte svojo vrednost
Mladostnika ne določajo njegove napake, mora pa sprejeti posledice svojih dejanj. Biti odgovoren je tudi eden od načinov osebne rasti. "Zlasti zelo močno je lahko spremljanje tega procesa skozi oči vere. Od odpuščanja, upanja, gotovosti, da lahko vedno začneš znova. Tudi pri tem pa ne gre za čarovnijo; ni tako, da moliš, in je vse popravljeno," še pravi Yanina Cossime.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
