Naj ob smrti bližnjega darujem za mašo ali raje v dobrodelne namene?

Spoštovana gospa Petra,

sprašujete, ali sta dar za sveto mašo za pokojnega prednika na eni strani in dar v dobrodelne namene po namenu tega pokojnika na drugi strani v duhovnem smislu primerljiva. Vaše vprašanje je zelo na mestu, še zlasti zaradi tega, ker mnogi ne poznajo več veličine in pomena svete maše. Posledično ne vidijo smisla, da bi namenili svoj dar za mašni namen.

Vzrok za vedno večjo nevednost je pomanjkanje verskega znanja in odtujenost od Cerkve ter katoliške vere. Zgodi se celo, da umre kdo od družinskih članov, npr. starši ali stari starši, ki so bili zelo verni, a njihovi otroci niti ne pomislijo, da bi darovali za maše in prosili duhovnika, da za njihove najdražje daruje sveto mašo.

Najprej naj pojasnim, kaj je "mašni namen". Gre za poseben namen (molitev, zahvalo ali prošnjo), ki ga mašnik na prošnjo tistega, ki za to prosi, vključi v daritev Kristusa, ki se daruje med vsako evharistično daritvijo. Cerkev že od prvih stoletij priznava, da se posamezne maše lahko darujejo s takim določenim namenom.

Običajno ljudje rečejo, da "naročijo mašo" – se pravi, da povejo, za koga oziroma po kakšnem namenu želijo, da se maša daruje, in izrazijo željo, kdaj naj bi to bilo, če je mogoče. Ob tem namenijo tudi dar, ki ni "plačilo", ampak prostovoljni dar za duhovnika, ki se zato obveže, da bo mašo daroval po predloženem namenu.

Nekateri primeri takih namenov: za očeta Janeza ob obletnici smrti; za zdravje mame Marije; v zahvalo za 50 let poroke; za mir v svetu; ali pa preprosto "po namenu darovalca", če darovalec ne želi javno izraziti svojega namena.

Še na kratko nekaj o teološkem pomenu svete maše. Duhovni sadovi vsake mašne daritve se razlijejo na vso Cerkev, ker je vsaka sveta maša "darovana za vse". Poleg tega prejme osebno milost duhovnik, ki mašuje. Poseben milostni dar, imenovan tudi "službeni dar", mašnik prenese na tisti mašni namen, za katerega je daroval sveto mašo. Milost pa prejmejo tudi verniki, ki se dejavno udeležijo mašne daritve.

Po katoliškem nauku je sveta maša najvišja oblika molitve in daritve, saj je daritev samega Kristusa. Ko je maša darovana za določen namen, denimo za pokoj duše določenega človeka, gre za prošnjo, naj milosti, ki izvirajo iz Kristusove daritve na križu, posebej dosežejo tega pokojnika – v očiščevanju ali kot pomoč na poti do zveličanja.

Iz vsega povedanega je torej jasno, da je daritev svete maše največje možno dobro delo za naše pokojne.

Druga možnost, ki jo omenjate, je ta, da po namenu pokojnih darujemo v dobrodelne namene. Nekateri na ta način podprejo nakup zdravstvene opreme, izgradnjo javnih objektov ali ureditev javnih površin, skrb za kulturno dediščino, obnovo cerkva, oltarjev, orgel, podprejo misijone, delo Karitas ter drugih dobrodelnih ustanov ali humanitarnih projektov in podobno. Koristno in hvalevredno! Gotovo je vse to boljše in koristnejše kot gore cvetja in kupi sveč.

Na koncu je vse odvisno od iskrenosti namenov. Tudi vaša prošnja in molitev za vaše drage pokojne, podprta z dobrimi deli, pri Bogu gotovo ne bo preslišana.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 23.