Igralka Nataša Barbara Gračner: za prvi stik z gledališčem sta “kriva” mama in moped

Moja prva asociacija na Natašo Barbaro Gračner je par zasanjanih modrih oči in nežni altovski glas. Igralka je odigrala več kot dvesto filmskih, gledaliških, televizijskih in radijskih vlog ter je letošnja dobitnica Borštnikovega prstana. Kljub velikanskemu številu raznolikih vlog pa, zanimivo, zatrjuje, da se vsake nove vloge loti, kot bi bila prva.

Mama vas je morala v puberteti precej spodbujati, da ste si šli ogledat prvo predstavo v gledališče. Sprva niste bili navdušeni nad idejo. Zakaj?
Prosila me je, da si skupaj ogledava predstavo v gledališču Glej. Šlo je za Achternbuschovo Elo, v kateri sta igrala Alja Tkačev in Aleš Valič. To je bilo v drugem letniku Poljanske gimnazije, ko me je zanimalo vse kaj drugega kot teater. Mami sem dejala, da greva lahko tja z mopedom in bila sem prepričana, da bo ponudbo zavrnila, a je ni.

Kakšna je bila torej vaša prva izkušnja z gledališčem?
Znašla sem se v grozljivi zgodbi zapuščenega otroka, ki ga je Aleš igral tako bravurozno, da naslednji dan nisem mogla v šolo. Popolnoma pretresena sem se spraševala, kako je mogoče, da nekdo, ki me sploh ne pozna, v meni lahko prebudi tako močna občutenja.

Od takrat naprej sem postala redna obiskovalka ljubljanskih gledališč, v Šentjakobskem sem dve leti celo igrala, dokler nisem bila sprejeta na AGRFT. Da, Valičeve kreacije ne bom nikdar pozabila. Bilo je, kot da sem se takrat rodila na novo. Vem, da zveni patetično, a tako je bilo.

Gledališče vam pomeni zatočišče, kjer imate ta privilegij, da lahko postanete nekdo drug. Mi razložite, zakaj vam je to pomembno in v katerih življenjskih situacijah najbolj potrebujete ta "pobeg"?
Gledališče ni le zatočišče, je tudi prostor soočanja z lastno negotovostjo, predvsem pa je prostor srečevanj. Včasih med igralci in publiko začutim tako močan pretok energij, da me ta globoka prisotnost močno gane. Na koži lahko začutim, da dihamo v istem ritmu in ta občutek pripadnosti je nekaj najlepšega. Nobenega pretvarjanja ni, le popolno zlitje s trenutkom.

Prav ta pretok neke kozmične sile skozi dialog živega človeka z živim človekom je zame glavni čar gledališča. Glede na to, da sem skoraj polovico svojega življenja preživela na odrskih deskah, lahko rečem, da gledališče živim v najgostejši obliki. Zato nimam več občutka, da vanj pobegnem, ampak da ga naseljujem in v njem živim ter se metamorfozno preobražam. 

Strokovnjaki vašo igro opisujejo s presežniki: imate neukročeno igralsko trmoglavost, z drobnim pogledom, gesto znate ustvariti čustveno napetost, ste karizmatični in prepričljivi v vseh gledaliških žanrih. Verjetno vam je akademija dala neke tehnike, kako se vživeti, kako čustvovati. Vseeno pa mora biti tisto nekaj v vas, kar vam omogoča, da lahko vstopite v čevlje vsakega, tako v Shakespearove kot sodobne vloge, ženske iz socialnega dna, bogatašinje, morilke, mame, … Zanima me, od kod potegnete vse to?
Malce mi je nerodno, ko slišim takšne opise. Presežniki v igralskem svetu so lahko nevarni, saj ustvarjajo vtis, da si že nekaj dosegel. V resnici pa ni tako. Z vsako vlogo si na čistem začetku.

Vse je kot prvič. Novo, neznano. Igra ne prihaja iz mene, ampak gre skozi mene, jaz sem samo prevodnik. Če sem preveč polna sebe, če "vem", kaj hočem pokazati, se ne zgodi nič resničnega. Moram umakniti svoj ego in se prepustiti situaciji.

Katero čustvo najtežje potegnete iz sebe?
Čustvena stanja so zgolj posledica odnosov, zato jih ne skušam izsiliti. Počakam, da se sama pojavijo in pojavijo se samo takrat, kadar sem iskrena. Govorim seveda o spontanih čustvenih reakcijah, ki sobivajo z gestusom in razumom.

Razplastena emotivna stanja vedno nastajajo kot reakcija na občutenja, ki jih doživljam sama in ki jih doživljam kot oseba, ki jo uprizarjam, obenem pa vedno bivajo v korelaciji s soigralčevim čustvenim svetom.

Gre za dvojni dialog, ki senzorično prebuja tako igralce kot gledalce. Seveda igralci urimo in razvijamo svoj umetniški potencial s pridobljenimi praktičnimi in teoretskimi orodji, ampak publika tega ne sme zaznati. To so le pomagala pri čiščenju fokusa, slišnosti in fizičnih spretnosti.

Sem kar pretočno bitje, tako da s čutenjem in čustvovanjem nimam prevelikih težav. Najgloblje pa je gotovo takrat, ko nisem nič drugega kot pozorna in ranljiva.

Lahko takoj po tem, ko zaprete vrata gledališča, izstopite iz vloge, iz čustvovanja in stopite v realnost partnerstva, materinstva, greste po opravkih in klepetate s sosedo o vremenu?
Takoj po predstavi tega ne morem. Odvisno je sicer od vloge in žanra predstave. A ker običajno ne igram v komedijah, temveč me pogosteje postavijo v drame in tragedije, me vloge dodobra izpraznijo.

Če igram žensko, ki ji razpada svet, in to v ritmu predstave predihavam vsak večer, me to seveda ne pusti nedotaknjene. Včasih težje zapustim osebo, ki me je naselila ali sem jo jaz naselila, drugič pa se lažje vrnem v stvarni svet.

Razmišljala sem, da bi bil odličen kratek film, kjer bi kamera spremljala igralce, ki se po končani predstavi vračajo v svoje garderobe. Videli bi nešteto različnih načinov hoje, raznoliko obrazno mimiko, vročične in izpraznjene poglede, prepotena telesa ter zgoščene atmosfere, ki jih igralci nosijo s seboj, dokler se ne sesedejo na stol v svojih majhnih garderobah, kjer si za kratek hip odpočijejo in se počasi prelevijo v konzumente vsakdana.

Jaz zelo rada odhitim domov. Pogosto po predstavi nisem za nobeno rabo in ne zmorem pogovorov, ki bi od mene terjali zbranost. Odpravim se domov k mojim ljubim in jih pozdravim s sproščenim "lepo je bilo danes" ali pa "no, je bilo že bolje". Jernejev odgovor (Jernej Gašperin je igralkin partner, op. n.) je običajno precej podoben mojemu, saj je tudi on ravnokar končal svojo predstavo, in potem zaključiva s teatrom.

Zelo rada domujem. Poleg tega se rada družim s prijatelji in prijateljicami ter hodim na potovanja. Javnih prireditev in dogodkov, na katerih moja prisotnost ni obvezna, se ne udeležujem. Sem samotarske narave.

Kako pa vas opišejo bližnji?
To je nehvaležno vprašanje. Po mojem mnenju nisem nič posebnega. Najbolje bo, da vprašate njih.

Všeč mi je vaša misel: ko ženska postane mama, ne izgubi svoje ženstvenosti oz. fatalnosti, temveč postane še bolj polnokrvna ženska. Tudi vi ste mama najstniku Svitu. Kateri vidik materinstva vas najbolj napolni?
Videti svojega otroka srečnega in ga skrivaj opazovati, kako se z nečim zavzeto ukvarja. Takrat se popolnoma stopim. Čudovito je bilo, ko smo šli vsi trije z avtodomom raziskovat sever ali ko sva si samo midva vzela čas zase in odšla na tridnevna razvajanja.

Imate kdaj občutek, da kakšni vzgojni situaciji niste najbolj kos?
Zdaj me je sin sicer že "odpikal", saj je polnoleten in kreativen pubertetnik, ki hodi naokrog s prijatelji in dekletom, tako da v zadnjem času marsičemu nisem kos. Ampak tako je tudi prav.

Če se ozrete po sosedstvu, sodelavcih, znancih, katere vrednote najbolj manjka in bi jo želeli "reciklirati" za ponovno uporabo?
S sosedi, sodelavci in znanci nimam slabih izkušenj. Morda le nekaj malega, na kar me je sicer opozorila intuicija pa sem jo preslišala in se opekla. Ampak tega je bilo res za ščepec.

Ko pa gledam, v kaj se preobraža svet z vso morijo, ki se razrašča z reaktivno hitrostjo, pa si vsakodnevno želim, da zadržimo izumirajočo sočutnost, občutljivost in čutečnost.