Kljub dvojni presaditvi ostaja navdušen nad življenjem in srčen gasilec

"Pomembno je, da imamo ob sebi dobrega sopotnika, partnerja, prijatelja in družino, ki ji lahko zaupaš. Ne smemo pa pozabiti na vero, Boga in molitev"

Branku Kranjcu iz Prlekije življenje ni prizanašalo, a ga je vedno sprejemal s pogumom in nasmehom. Pri 17 letih je zbolel za sladkorno boleznijo. Doživel je dvojno presaditev ledvice in trebušne slinavke. Bolezen mu je vzela veliko, a danes pri svojih 63 letih ponosno pripoveduje svojo zgodbo.

Poleg tega, da je gasilec s srcem, je tudi zbiratelj gasilskih našitkov. Vsak kos v njegovi zbirki pa nosi svojo zgodbo in spomin na ljudi ter dogodke, ki jih ima rad. Bolezen diabetesa mu je pustila le sedem odstotkov vida, zato se je moral invalidsko upokojiti.

Preberite še :Ana in njena hči imata sladkorno bolezen: “Bolezen sem sprejela kot življenjsko sopotnico”

Ko sem ga vprašala, kako bi se opisal, je dejal:

"Po pripovedovanju moje babice sem bil vedno razigran, večkrat tudi preveč živ in nagajiv, a zmeraj spoštljiv in prijazen do starejših. Z očetom sva ob nedeljah redno hodita k maši peš kar osem kilometrov. Že kot majhen sem dobival moč in podporo od tam zgoraj in to mi je pozneje pomagalo, da sem lažje premagoval bolezen in operacije.

Osnovno šolo sem obiskoval v Ljutomeru. Bil sem med boljšimi učenci. Želel sem postati miličnik. Ker je bil doma zaposlen samo oče, mama je bila gospodinja in skrbela za svojo bolno mamo, sem želel čim prej priti do svojega kruha in zaposlitve.

Izučil sem se za avtomehanika in se zaposlil na servisu vozil v Ljutomeru. Med samim šolanjem sem zbolel za sladkorno boleznijo tip 1. To je bil zame velik šok. Od leta 1979 do 2013 sem si vsak dan dajal injekcije z inzulinom. Groza za mladega fanta. Moji sovrstniki so žurali, jaz pa sem bil nekje v ozadju zamišljen, prikovan na dieto.

V dobrih štiridesetih letih je kot mentor mladine usposobil nekaj več kot 100 gasilcev. Nekateri so še vedno aktivni in predani svojemu poslanstvu – pomagati človeku v nesreči.

"Nerad hvalim sebe. 😃 O tem, kakšen sem, naj povedo drugi, ki me poznajo. Zame je dovolj, da nisem z nikomer v sporu, da nisem oseba, ki misli, da ima vedno prav, in da je treba prisluhniti tudi tistim, ki na določene stvari gledajo z drugačnimi očmi."

Preberite še :“Gasilec s svojo zagnanostjo in srčnostjo pomaga sočloveku skozi najtežje trenutke življenja”

Zelo lepo je slišati, da zbirate gasilske našitke slovenskih društev. Kako se je začelo to vaše zbirateljstvo in kaj vam ti našitki pomenijo? Koliko jih imate trenutno v zbirki in koliko jih še manjka?
Vsak ima kak hobi. Jaz jih imam kar nekaj. Zbiram star denar, v zadnjem času predvsem evrske kovance po letnicah. Kdaj sem pravzaprav začel zbirati gasilske našitke, ne vem. Pridružil sem se društvu za ohranjanje gasilske dediščine.

Dobil sem celoten spisek vseh gasilskih Zvez in društev v Sloveniji. Nato sem začel pošiljati prošnje za gasilske našitke in odziv je bil dokaj pozitiven. V naši deželi deluje 1344 gasilskih društev, jaz jih imam trenutno 651. 21 jih imam tudi iz drugih držav.

Preberite še :Kljub raku v zadnjem stadiju se ne da: “Rad bi še veliko doživel”

Imate morda kakšen najljubši gasilski našitek, ki za vas nosi posebno zgodbo?
To je zagotovo našitek, ki sem ga dobil iz PGD Breginj. Leta 1978 sem se udeležil delovne akcije v tem kraju, ki ga je prizadel potres. Vse je bilo porušeno. Poklical sem tovariša Aljaža in ga prosil za našitek njihovega društva. Poleg našitka mi je poslal tudi veliko sliko novozgrajenega Breginja. Za to sem mu zelo hvaležen.

Letos marca je bilo v Muljavi pri Stični 31. srečanje zbirateljev. Med množico sem opazil gasilca, ki je imela na obleki napis PGD Breginj. Pristopil sem do njega, ga ogovoril in prosil, da naj pozdravi tovariša Aljaža. Objel me je čez ramo in rekel: "Jaz sem Aljaž!" Tega ne bom nikoli pozabil.

Preberite še :Duhovnik, ki ljudi “posluša v vsakdanjih težavah”

Zakaj ste se odločili postati gasilec?
To je čisto preprosto. Biti moraš vztrajen, se prilagajati situaciji, delati premišljeno in po pameti, da ne ogrožaš sebe pri intervenciji. Dovolj je dobra volja in dobro srce. Gasilec sem postal zato, ker mi je to govorila moja duša, moja zavest, pomagaj drugim, ki so v stiski.

Se spomnite kakšne intervencije, ki se vam je še posebej vtisnila v spomin?
Dotaknila se me je intervencija, ki se je zgodila februarja 2023. Po telefonu sem dobil sporočilo, da v Radomerju gori stanovanjska hiša. Zagorelo je pri našem tovarišu. Bila sva dobra prijatelja in dolgoletna sodelavca. Čeprav nisem bil več aktiven operativec, sem kljub temu oblekel eno od rezervnih oblek in odhitel na pomoč.

Preberite še :Edita o življenjski preizkušnji: “Pomembno je ločiti strahove od tistega, kar je zate dobro”

Hiša je gorela kot bakla. Večkrat je močno počilo. Tovariševa sestra je doživela težke opekline, nudil sem ji pomoč in jo predal v zdravniško oskrbo. Še danes me ob misli na to močno stisne pri srcu.

Življenje vam je prineslo hudo preizkušnjo. Kako se je vse skupaj začelo?
Diagnozo diabetesa sem dobil pri 17 letih. Bil sem zelo utrujen, tudi če nisem nič delal, izgubljal sem moč … Kmalu sem začel z zdravljenjem v bolnišnici v Murski Soboti, kjer sem prejemal inzulin. Bilo je zelo težko, saj sem se moral naučiti sam sebi dati injekcijo in se sprijazniti, da bo tako do konca življenja. Pozneje sem si zdravljenje olajšal z inzulinskimi peresniki za enkratno uporabo.

Leta 2009 sem začel prejemati dializo in takrat so me dali na čakalno listo za presaditev ledvice in trebušne slinavke.

Preberite še :“Pomembno je, da midva poskrbiva za najin odnos in od tu potem tudi črpava”

Kako se spomnite dneva, ko so vam povedali, da so našli darovalca?
To se je zgodilo 30. novembra 2013 proti večeru, ko sem prejel klic od zdravnika. Čez dobri dve uri sem že bil v Ljubljani v kliničnem centru. Temeljito so me pregledali in odpeljali v operacijsko sobo. Operacija je trajala šest ur.

Kaj je bilo najtežje v tistem obdobju?
Vedno sem imel upanje in trdo voljo, da bo uspelo. In tako je tudi bilo. Ledvica in trebušna slinavka sta takoj začeli delovati. Že naslednji dan sem bil brez inzulina.

Preberite še :Matej Zemljič iz serije Skrito v raju ostaja spoštljiv, prijazen in skromen

Ste se kdaj srečali z družino darovalca ali izvedeli kaj več o njem?
Sprva sem izvedel le, da je bil moj darovalec 32-letni Slovenec. Pozneje sem po naključju izvedel, da je umrl v prometni nesreči in za sabo pustil dva otroka. Bil je v umetni komi in žena se je odločila, da se lahko darujejo vsi njegovi organi.

Vsako leto na pokopališču v Ljutomeru pri velikem križu prižgem svečo v spomin nanj in se mu zahvalim.

Koliko vam pomeni podpora žene Suzane in hčerke Ines na tej zahtevni poti?
Žena mi je od samega začetka stala ob strani. Sprejela in ljubila me je takega, kot sem. Letos bova praznovala že 36 let poroke. Še vedno vztrajava skupaj, se podpirava in imava rada.

Hčerka Ines je razlog, da sem se odločil za dializo. Bila je še tako mlada, na začetku študija … Hotel sem biti ob njej, jo spremljati in opazovati, kako odrašča. Vse to sem dočakal. Leta 2013 sem postal dedek, kar mi je vlilo še dodatno veselje do življenja. Vnučkovo sliko sem imel vseskozi ob sebi na postelji.

Preberite še :“Dejavni mladi kristjani smo prihodnost Cerkve ter celotnega občestva”

Kako danes gledate na življenje po tej izkušnji? Kaj vam pomeni vsak nov dan?
Življenje je bitka za preživetje. Vsak od nas mora narediti načrt, si zastaviti cilje, ki jih želi doseči. Pomembno je, da imamo ob sebi dobrega sopotnika, partnerja, prijatelja in družino, ki ji lahko zaupaš. Ne smemo pa pozabiti na vero, Boga in molitev. Ko mi je bilo najtežje, sem pomoč poiskal v molitvi.

Za konec bi povedal še nekaj besed, ki jih je nekoč zapisal moj prijatelj Marko Kočar: "Imejte se radi, saj nihče ne ve, kaj nas čaka jutri."

Preberite še :“Veselim se, da bova stopila pred Boga in najdražje in prisegla svojo zvestobo”

Preberite še :Policisti ji stojijo ob strani že od nesreče, zdaj so jo pospremili na maturantski ples

Preberite še :“Sv. Anton Padovanski mi v stiski vliva upanje. Kot on skušam biti boljši in sočutnejši”