“Ko nekaj narediš iz srca, z željo, da pomagaš nekomu, se to vrne v neki drugi obliki”

Jon Kanjir iz Mozirja je star komaj 22 let, pa že vrsto let živi življenje, ki ga ne bi zamenjal. Je prostovoljec Slovenskega društva Hospic, gasilec pri PGD Mozirje, dolgoletni animator v domači župniji, predsednik Sadjarskega društva Franca Praprotnika in sodelavec Radia Ognjišče. Ob vsem tem pa tudi podjetnik.

V ospredju pa ostaja tisto, kar ga žene že od otroštva. To je sočutje, pripravljenost pomagati in zavedanje, da je vsak korak, ki ga naredimo za druge, korak k boljši družbi. Jon je stopil tudi pred mikrofon za Družina media.

Prisluhnite pogovoru:

Že od osnovnošolskih let Jon živi vrednote, ki poudarjajo prostovoljstvo. Njegova prva tovrstna izkušnja sega v čase projekta Drobtinica, ko je s sošolci pred trgovino zbiral sredstva za ljudi v stiski. Čeprav danes sodeluje pri številnih humanitarnih projektih, verjame, da pravo prostovoljstvo ne zahteva priznanj.

"Ko nekaj narediš iz srca, z željo, da pomagaš nekomu, se to vrne v neki drugi obliki. Ne v bogastvu, ampak v bogastvu, ki ga nosimo v sebi," pove z iskrenostjo, ki mu je nedavno prinesla naziv Naj prostovoljec v kategoriji od 20 do 29 let.

Čeprav priznanje sprejema z veseljem, ga ne dojema kot osebni dosežek, temveč kot priložnost za promocijo vrednot, ki jih sam živi. "To priznanje gor ali dol. Moja pot se zaradi tega ne bo spremenila. Želim si le, da bi tako spodbudili več mladih, da začutijo dodano vrednost, ki jo dajejo družbi in sebi."

Na to, da je Jon danes prostovoljec, so vplivale družinske vrednote, lokalno okolje in predvsem občutek, da "nismo sami na tem svetu". Svojo vlogo vidi kot most med ljudmi, tako v težkih trenutkih, ko ponuja ramo drugim, kot v lepih, ko deli veselje. "Empatija, prijateljstvo, ljubezen, tudi do neznancev. To so vrednote, ki nas držijo pokonci kot družbo," pove z občutkom.

Še posebej se ga dotakne delo s Slovenskim društvom Hospic, kjer prostovoljci spremljajo umirajoče. Jon pravi, da se tam včasih že v pol ure vzpostavi globok odnos, "ki ga marsikdo sicer ne vzpostavi niti v nekaj letih". 

Ker je Jon prostovoljec Slovenskega društva Hospic, je beseda nanesla tudi na minljivost. Povedal je, da se danes mladi pogosto izogibajo pogovoru o smrti. Sam o tem pravi: "Jaz se ne bojim smrti. Resnično ne. Če jutri umrem, bom umrl hvaležen in zadovoljen. In to zato, ker ljubim življenje. Vsak dan počnem toliko zanimivih stvari, ki me veselijo." Ljubezen do življenja mu daje tudi občutek izpolnjenosti in miru.

"Tako pri gasilstvu kot pri hospicu ali kjerkoli drugje se mi zdi, da se nas najbolj dotaknejo tiste zgodbe, ko pomoč potrebujejo najranljivejši, torej najšibkejši," je povedal Jon. Na vprašanje, ali bi v stiski znal sam prositi za pomoč, odgovori iskreno: "Upam, da bi. Vsi prostovoljci delamo na tem, da lahko čim več pomagamo drugim in da sami potrebujemo čim manj. A treba si je priznati, da včasih enostavno potrebujemo pomoč."

Pogosto opaža, da ljudje, še zlasti žalujoči, nočejo priznati svoje ranljivosti. Največkrat sliši besede: "Jaz bom že. Njemu pomagajte, on potrebuje pomoč, jaz bom nekako." Na koncu doda: "Želim si, da bi znal prositi za pomoč, ker to ni nič takega. Vsi se kdaj znajdemo v stiski, zato je prositi zanjo nekaj popolnoma človeškega."

Prispevek je bil najprej objavljen na druzina.si.