Nicolas in Stéphanie sta se odločila za tvegano potezo. Marsikdo bi dejal, da je bila povsem nora. Po petih otrocih se je par v svojih petdesetih odločil, da posvoji dečka z Downovim sindromom. Toda pri tem ni šlo za nenadno odločitev, sta povedala za Aleteio: "Bila sva poklicana," pojasnjuje Stéphanie.
To je bil notranji klic, nenaden in vznemirjujoč. Med birmo njune najstarejše hčerke leta 2007 je Stéphanie nenadoma prešinila misel: "Posvoji otroka z Downovim sindromom." Povsem jasen glas, kot bi ji nekdo pihnil neposredno v levo možgansko polovico:
"Kot bi me udarila strela. Vso mašo sem se borila s svojimi mislimi. Poskušala sem ostati navzoča v trenutku, toda ta misel se mi je ves čas podila po glavi."
Skupna poklicanost
Nekaj dni je ta skrivni ogenj ohranjala v sebi, bala se je moževega odziva. Nicolasa je namreč ob vsaki nosečnosti prežemal strah, da jima bodo zdravniki napovedali prizadetost novorojenca.
Po treh dneh, nekega večera pred spanjem, se je vendarle odločila za ta korak. Pa jo je Nicolas prehitel: "Želiš si šestega otroka." Stéphanie je prikimala. Ko je odprla usta, da bi mu povedala, kaj natančno si želi, je Nicolas nadaljeval: "Rada bi posvojila … otroka z Downovim sindromom?"
Oba so preplavila čustva. "Jokala sva. Kot bi naju nekaj povsem prevzelo."
Vzela sta list papirja in nanj zapisala prednosti in slabosti takšne posvojitve. Slabosti je bilo veliko, toda klic ju ni izpustil. Nato se je začel proces razločevanja, ki so mu sledili upravni postopki. Potem ko sta Stéphanie in Nicolas prejela soglasje svojih otrok, sta zaprosila za odobritev, da v svoj dom sprejmeta otroka s posebnimi potrebami.
Leto dni pozneje, ko sta se ravno odpravljala na potovanje, da bi proslavila obletnico poroke, je Stéphanie prešinil nov navdih. "Imela sem občutek, da morava ostati nekje blizu, da ne smeva oditi, kot da se bo nekaj zgodilo."
Potovanje sta odpovedala. Dva tedna pozneje, na veliki petek ob 15. uri, sta prejela telefonski klic. "Najin deček naju je čakal."
Božji dar
Mathis je bil star pet mesecev in pol. Njegovo ime pomeni Božji dar. Za zakonca to ni nikakršno naključje. "Naletela sva na toliko presunljivih znamenj, da sva spoznala, kako zelo je za vsem tem resnično Božja previdnost," se spominja Nicolas. Dečka so z veseljem sprejeli v novem domu.
"Nisva se ukvarjala s tem, kaj pomeni Downov sindrom. Sprejela sva otroka in pika." Miren, krhek, tih. Mathis ne govori, ne kaže naklonjenosti na otipljiv način. Ne objema ljudi. Ima avtistične značilnosti, povsem v nasprotju s predstavami o "otroku z Downovim sindromom, ki kar prekipeva od ljubezni". Pa ju je kljub temu spremenil.
"Zaradi njega sva postala starša, kakršna dotlej še nisva bila. Mathis nama nikoli ni v breme, z ničemer naju ne omejuje."
"Dejavna pomoč pri umiranju", grožnja ranljivim ljudem
Ko v Franciji in drugod danes razpravljajo o zakonodaji za legalizacijo samomora z zdravniško pomočjo, sta Stéphanie in Nicolas zaskrbljena. Že nekaj tednov se z vseh strani slišijo glasovi, ki opozarjajo na nevarnost, da se zakon približuje legalizaciji "dejavne pomoči pri umiranju".
Med parlamentarnimi razpravami so bile predlagane spremembe, katerih cilj je bil s področja uporabe zakona izrecno izključiti osebe z motnjami v duševnem razvoju, vendar so bile zavrnjene. Enako je veljalo za spremembe, ki so predlagale preprečitev dostopa do pomoči pri samomoru ali evtanazije za osebe v skrbništvu. To je izjemno zaskrbljujoča slepa pega.
"Ta zakon naju straši. Zaradi nejasnosti, ki jo ustvarja, obstaja nevarnost, da bodo invalidi pod velikim pritiskom. Zakon je neverjetno nasilen," pojasnjujeta Mathisova starša in pozivata k ukrepanju: "Ranljivost nikoli ne sme postati merilo za izključitev iz življenja."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
