“Materinstvo je nenehen trening različnih veščin in improvizacije”

Ob skorajšnjem koncu šolskega leta vam predstavljamo predano, srčno učiteljico s Kozjanskega Matejo Frece. Letos je bila "šolska mama" 12 otrokom četrtega razreda OŠ Dobje. Pri svojem poklicu najbolj uživa v tem, da lahko otrokom poleg znanja predaja smernice za lepše življenje – da bi bilo lepo otroku in tistim, ki sobivajo z njim. Všeč ji je tudi, ko lahko na različnih konferencah in strokovnih srečanjih svoje znanje oziroma inovativne oblike poučevanja deli z drugimi učitelji.

Je žena in mama dveh otrok, rada prebere dobro knjigo, prisluhne dobremu koncertu ali gre na sprehod. Rada poje, kolesari in uživa v lepotah narave.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zadnja leta opažam, da mi ni všeč biti pod časovnim pritiskom, tako da je moj idealen začetek dneva takrat, ko se pravočasno spravimo iz postelje, da pozajtrkujemo skupaj kot družina, nato pa se v miru odpravimo vsak za svojim opravilom.

Seveda ne morem mimo klišejskega idealnega jutra – ko budilka ne zvoni, otroci dolgo spijo in moževa naravna budilka v glavi ne zvoni že ob šestih zjutraj. (smeh) Tudi taka jutra se zgodijo.

2. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Materinstvo je nenehen trening različnih veščin in improvizacije, saj nikoli ne veš, kaj ti prinese nov dan. Bog mi je naklonil preudarnega in razmišljujočega najstnika ter energično skoraj najstnico. In če dodam še nekaj šolskih mini najstnikov, imam izjemno priložnost za trening čuječega materinstva. (smeh) Tako za moja dva kot za šolske otroke si želim, da odrastejo v zadovoljne in odgovorne odrasle s čutom za sočloveka. Upam, da sem jim dober zgled.

3. S kakšnimi občutki kot učiteljica zaključujete šolsko leto? Kaj vam je dalo?
Šolsko leto je kot vožnja z vlakcem v Gardalandu. Najprej nanj vstopiš z občutki pričakovanja, vzhičenja. Nato te malo stiska in bi včasih kar izstopil; izmenjujejo se trenutki popolnega zadovoljstva pri vzgoji in izobraževanju, spet drugič te takšne in drugačne stiske otrok, staršev in sodelavcev potisnejo v neprijetne občutke nemoči, žalosti.

Ob koncu šolskega leta doživiš še hladen tuš sestankov, pisanja poročil ter urejanja druge administracije. A tako kot pri vlakcu tudi za šolsko leto veš, da se enkrat konča. Na cilju si vesel, pomirjen in poln novih izkušenj – nekaj novega sem dala otrokom in otroci vedno znova dajo nekaj novega meni. Čeprav učim že 16 let, mi vsaka generacija prinese kakšna nova spoznanja, nove izkušnje.

Letošnja me je brusila v čuječnosti in na plan izvabila moje sposobnosti terapiranja (in marketinga (smeh)), da sem uspela v šoli v naravi na drugem koncu Slovenije ves teden obdržati vseh 12 devetletnikov. Zadnji dan smo ponosno ter s čudovitim mozaikom spominov na skupne dogodivščine odšli domov.

4. Kako znotraj učnih načrtov, ciljev, ki jih je treba doseči, ohranjate prostor za svojo ustvarjalnost, za tisto, kar se vam zares zdi pomembno, da predate učencem?
Cilj (učni načrt) je jasen, predpisan, pot do cilja pa je prepuščena moji ustvarjalnosti. Če se le da, izpeljem pouk tako, da so učenci aktivni, dopuščam jim različne poti do cilja, da v varnem okolju podajajo svoja mnenja, ideje. Učimo se sprejemati različna mišljenja ter drug drugega.

Včasih se skupaj nasmejimo kakšnemu razmišljanju, še večkrat sama povem kakšen smešen primer, tudi kakšno šalo na svoj račun. Od otrok želim, da so spoštljivi drug do drugega in da ljudem okoli sebe delajo svet lepši. Vedno znova jim poudarjam: V svetu, ki je že tako zahteven, ne otežuj življenja drugemu še s tem, da mu privoščiš, ali še huje, povzročiš slabo, trpljenje.

5. Glede na to, da se mnogi učitelji pritožujejo nad sistemom, da je v njem vedno težje delovati, kako najdete motivacijo za to, da svoje delo predano opravljate?
Nisem prepričana, ali obstaja področje, kjer bi bilo preprosto delovati. Povsod se pojavljajo takšne ali drugačne ovire, ki jim po mojem mnenju ni dobro namenjati preveč pozornosti. Sploh če so ovire takšne, da jih ne moreš spremeniti.

Rada sem učiteljica, ker lahko otrokom poleg znanja dam še nekaj več. Vsako leto na začetku šolskega leta sprejmemo dogovor – ko delamo, delamo zares in na polno, vmes pa se pohecamo, da se nam možgančki ne pregrejejo (pa še hitreje se učimo). Če smo pri izpolnjevanju tega dogovora uspešni, nam ostane več časa za sprostitev in igro.

Poleg tega imam ob sebi res super tim srčnih sodelavcev, ki se veselijo z mano, kadar gre vse kot po maslu, in ki znajo prisluhniti in vzpodbuditi, ko sem na tleh. Tako kot mnogi drugi poklici tudi učiteljski poklic ni preprost, pa vendar je tako zelo lep, življenjski, poučen – in zato vztrajam.

6. Kako otroke motivirati za počitniške dejavnosti, da ne bodo dva meseca ždeli za računalnikom in telefonom?
Kot učiteljica lahko na tem mestu samo posejem seme (ideje za preživljanje počitnic), kako pa bo to seme vzklilo in raslo, ni več v moji moči. Tako svojima otrokoma kot tudi šolskim otrokom rada predam preprosto matematiko glede izpostavljenosti zaslonom – dvakrat toliko časa, kot preživiš pred zaslonom, preživi na prostem, v gibanju.

7. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Tu in tam si vzameva čas za obisk kakšnega koncerta, greva na večerjo ali pa kar na domači kavč. Vsaj enkrat na leto za kak dan, dva sama pobegneva na oddih, drugače pa nama ob službenih obveznostih ter obveznostih otrok kar zmanjka časa samo za naju.

Poskusila sva že različne možnosti, kako bi si tudi čez teden "ukradla" čas za kak pobeg v naravo, pa naju vedno znova "povozijo" obveznosti. Največji kamen spotike je moje večerno-nočno delo, ko pripravljam vsebine za prihodnje dni. Glede tega imam kar slabo vest, ker se zavedam, da bi ta čas moral biti najin, tako pa je prevečkrat namenjen službi.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Vsaka preizkušnja, ki mi je bila do sedaj dana, me je oblikovala v osebnost, kakršna sem danes. Poleg podpore družine in prijateljev mi je dragocena podpora prijateljev, ki smo se na poti z(a) Jezusom srečali v župnijski skupnosti.

Prek preizkušenj sem spoznala, da jih je mnogo lažje prebroditi, če imaš ob sebi krog ljudi, ki začutijo tvoj razsut notranji svet, ti stojijo ob strani, ponudijo roko, močno objamejo (včasih tudi samo s pogledom), izrečejo besede vzpodbude in razumevanja, da je vijugasta pot življenja vsaj malo bolj zravnana.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Glasba je tista, ki me vedno znova nagovori in v meni vzbuja prijetne občutke. Prav tako sprehod skozi domači gozd. Rada preberem kakšno dobro knjigo, vendar te čakajo na čas dopusta, tako da vsakodnevno najdem čas le za prebiranje vrstice dneva na aplikaciji YouVersion. Če je v moji glavi preveč viharno, si na isti aplikaciji odprem vodeno molitev. Včasih me napolnita pogovor in družba, drugič mir in tišina.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ženske smo res zanimiva bitja, vendar nič manj kot moški. (smeh) Lepo je biti ženska, ker sem nežna, krhka in ranljiva, a obenem tudi močna, trdna in neuničljiva.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.