Metod je mož z blagim nasmeškom na obrazu, ki v javnosti z ničimer ne pokaže, da nosi težko odgovornost vodilnega delovnega mesta v veliki mednarodni korporaciji. V odgovorih na naša vprašanja je razkril, kako skrbi, da mu službene skrbi ne izčrpajo vse energije, ampak je še dovolj ostane za dobre odnose z ženo in tremi otroki.
Le njegovo kolo je bolj zanemarjeno in si želi več kilometrov ... Preberite!
Vam ob tako odgovornem položaju v službi uspe posvetiti čas tudi družini, sebi, bližnjim?
Služba, ki jo opravljam, in odgovornosti, ki mi jih nalaga, mi vzamejo kar veliko časa (navadno več kot osem ur dnevno). Posledično mi preostane omejen čas za družino ter znotraj tega čas, ki bi si ga vzel zase in bližnje. Namenoma sem pri omejitvi časa najprej izpostavil pomanjkanje časa za družino. Zakaj? Predvsem zato, ker so mi otroci in družina ter čas, namenjen njim, trenutno na lestvici pred časom, ki bi ga namenil sebi.
Zavedam se, da me predvsem otroci v času njihovega odraščanja potrebujejo, in to predvsem na način, da sem fizično z njimi. Zato skušam čas po službi, predvsem pa prosti čas med vikendi, nameniti njim in nekako v njihov čas vključiti še kakšno svojo aktivnost in jo zapakirati v njihova pričakovanja. Predvsem imamo izkušnje s skupnim barvanjem ali zalivanjem zelenjave ali rož, ki jih vzgaja žena, seveda pa je skoraj vsak dan čas za igre z žogo na naši terasi.
Vsa vaša družina je zelo vpeta v življenje župnije. Zakaj vam je tako pomembno, da kljub svojim številnim obveznostim čas posvečate tudi skupnosti?
Kljub omejenemu prostemu času naša družina (najbolj pridna je žena) veliko časa nameni različnim aktivnostim Župnije Šentjur in organizaciji različnih dogodkov, srečevanj. Vedno bolj se zavedam, da je človek v svoji osnovi družbeno in družabno bitje ter da nas skupnost, še posebej pa takšna, kot je župnijska, medsebojno bogati.
Delati nekaj, ne da bi v zameno pričakoval plačilo ali pohvalo za to, kar narediš, je tisto iskreno delo, ki napolnjuje življenje vseh nas, ki sodelujemo pri tem, na prav poseben način. Ne glede na to, da se kdaj vračam(o) domov od katere izmed aktivnosti fizično utrujen(i), smo v srcih in v dušah napolnjeni.
Za klene fante in gospode
Kakšen je v današnji resničnosti dober zaposleni? Kaj cenite pri svojih sodelavcih?
Mislim, da tako kot ni idealnega človeka, tako tudi idealni ali kataloški lik dobrega zaposlenega ne obstaja. Če se postavim v vlogo delodajalca oziroma podjetja, je cenjena predvsem odgovornost vsakega zaposlenega v podjetju.
Ta odgovornost se kaže v zavedanju zaposlenega, da kakovostno opravi svoje delo, da ima jasen cilj na začetku delovnega dneva ter oprijemljiv in konkreten rezultat svojega dela na konca dneva. To velja na vseh ravneh strukture podjetja, tako za proizvodnega delavca kot za vodjo na najvišji ravni. Menim, da če se z dobrim in empatičnim vodenjem omenjeno kvalitetno delo v okviru individualne odgovornosti poveže v celoto, uspeh korporacije ne more izostati.
Udeležili ste se srečanj Alfa, ki so potekala v vaši župniji. Kako so se vas dotaknila in se vas dotikajo še danes?
Izpostaviti moram vlogo svoje žene, ki me je nagovarjala in končno tudi nagovorila, da sem se udeležil srečanj Alfa. Za to sem ji res hvaležen, predvsem pa hvaležen našemu duhovniku Mitji (Markoviču, op. a.) ter vsem, ki so pripravljali program in vodili srečanja Alfa.
Sporočilo programa me je osebno zaznamovalo v veri in mi potrdilo, da je Bog ljubezen. Bogatejši sem za spoznanje, da Sveti Duh deluje v vsakem izmed nas ter da mu moramo dopustiti, da stopi v naša življenja, in mu iskreno odpreti vrata brez nepotrebnih pretvarjanj. Pred Njim smo takšni, kot smo v resnici, in On nas ljubi takšne, kot smo.
Kako razvajate svojo ženo?
Ali lahko najprej vprašam njo? Rekel bi, da se jo trudim večkrat nasmejati kot razjeziti. Večkrat mi omeni, da ji največ pomeni, da prevzamem kakšno družinsko aktivnost in zadolžitev, ki je sicer večkrat v njeni domeni, in jo na ta način razbremenim.
Sicer nama pa dobro uspevajo mesečni zmenki, za katere sva se dogovorila ob spodbudi zakonske skupine v župniji, katere sovoditelja sva. Vidite, še ena dobra stvar, ki nama jo je dala župnija, o čemer sem govoril na začetku.
Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Najin prvi zmenek je še vedno živ in se ga večkrat spomniva v najinih pogovorih. Asociacija pa je kresna noč in praznovanje – veselica ob bližnjem jezeru. Sicer, kot sem omenil, se z ženo trudiva, da si enkrat na mesec vzameva čas in greva na zmenek (pri vabljenju se izmenjujeva – enkrat vabim jaz, drugič vabi žena Barbara).
Navadno ta čas izkoristiva za odkrivanje novih krajev in zgodb ter iskren pogovor. Kaj dobrega pogledava v gledališču, ki ga imava oba rada, in se druživa ob mizi – ob kakšni dobri hrani. Brez hitenja in nemira …
Očetovstvo me izpolnjuje, ker …
… mi daje občutek, da skrbim za nekoga, mu kažem pot v življenju, mu pomagam premagovati ovire ter sooblikujem njegovo osebnost.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Trenutno je moja najljubša sprostitev in konjiček urejanje okolice hiše. Fizično delo mi pomeni sprostitev. V zadnjem času sicer malo zanemarjam svoje kolo, ampak me ta vztrajno opominja, da si želi novih kilometrov in da čaka name.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Zdrava pamet, občutek za sočloveka in bližnjega, sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja. Ne poznam vzroka, zakaj je tako, ampak menim, da nam pri tem niti odločevalci oziroma voditelji niso ravno za zgled. To ima za posledico, da se raje umaknemo, kot da bi prevzeli iniciativo in vžgali plamen, ker se bojimo, kaj se bo zgodilo, če nam ne uspe.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Še vedno veliko razmišljam o mami, ki se je poslovila lani. Njena smrt je močno zarezala v moj vsakdan. Pogosto sem v mislih z njo. Nenadna smrt nas je vse njene bližnje zbudila … Več razmišljam(o) o minljivosti življenja na tej strani in zavedanju pomembnosti vere v nekaj več, kot je zgolj življenje tukaj na zemlji.
Prav tako mi je njen odhod dal povod za razmišljanje, kako pomembna je odprtost v odnosih, predvsem znotraj ožje družine in med bližnjimi, ter zavedanje, da si odkrito povemo stvari. Tako ob smrti ni prisotnega občutka ali očitka, zakaj nekaj, kar je pomembno za odnos, ni bilo povedano in izrečeno takrat, ko bi moralo biti.
