Tomaž je zelo pedanten. V hiši mora biti vse na svojem mestu. Čeprav hiša resnično izžareva svežino in je videti zelo estetska in prijetna, njegovo ženo Zalo to že nekaj časa vse bolj moti, saj ve, da bo Tomaž vsakič pospravil za njo, tudi če bo ona pred tem že pospravila.
Tako je bilo, dokler je nekega dne ni obiskala prijateljica, ki je že dolgo ni videla. Ozrla se je po dnevni sobi in rekla: Kako lepa je vajina dnevna soba! Verjetno jo je težko vzdrževati čisto, moški so taki lenuhi! Zala je odgovorila, da je pravzaprav "kriv" njen mož, ki pogosto čisti.
Nato je bila prijateljica presenečena in jo je začela občudovati. Zala je komaj zadržala komentar. Nekaj, kar je zanjo neprijetnost, je za nekoga drugega prednost, vredna najvišjih komplimentov. Vendar je začela razmišljati o tem.
Vse narobe?
Postavlja se vprašanje – kako ceniti svojega moža? Včasih se osredotočamo na pomanjkljivosti, kritiziramo in se pritožujemo nad svojim zakoncem. Še huje, navadimo se na njegove prednosti in jih jemljemo za samoumevne ali celo za našo zaslugo (kot na primer Zalin mož, ki redno čisti hišo).
In nekega dne se lahko zalotimo, da nas je celo očitna prednost začela motiti. Čez nekaj časa pri tej osebi vidimo le še slabe stvari in imamo do nje negativen odnos ali morda celo čutimo sovraštvo. Kako to spremeniti?
Zakaj je tako pomembno ceniti, opaziti prednosti in dobre strani ter se o tem na glas pogovarjati z možem (seveda tudi z ženo, ampak danes se osredotočamo na moža)? Kako se lahko tega naučimo, ko ne znamo pohvaliti in je vsaka dobra beseda težko izrečena? In ali dejstvo, da se osredotočamo na dobre, močne strani moža, pomeni, da bi morali ignorirati njegove pomanjkljivosti? Kako najti ravnovesje?
Pohvalite, preden uničite svoj zakon
Žal je naravno, da se dobrega zlahka navadimo, slabo pa si odlično zapomnimo. Zlo pritegne pozornost, ker se moramo proti njemu boriti, če želimo biti srečni. Paradoksalno, prav to nas dela nesrečne.
Seveda je najbolje preprečiti težave. Nekoč sem slišal dobro vprašanje. Če bi se jutri zbudili samo s tem, za kar ste se danes zahvalili Bogu, kaj bi to bilo? Ali se zahvaljujemo Bogu za svojega moža, ženo, za vrline druge osebe? In sledi vprašanje – ali gojimo zakonsko ljubezen tako, da drugi osebi izrekamo dobre besede, komplimente, razumljene kot iskreno pohvalo?
Vsi to potrebujemo. Moški imajo (v nasprotju z videzom) krhek ego. Potrebujejo pohvalo, še posebej tisto, ki potrjuje njihovo moškost. Ceniti jih je treba, ko pokažejo moč, iznajdljivost, pogum, pravičnost, ko skrbijo za dom ali družino.
Besede ljubezni so pomembne
Ženske morajo slišati tudi ljubim te in hvala. Nekdo se je nekoč pošalil, da se je njegova žena pritoževala, da ji ni rekel ničesar ljubečega. Zato je rekel: Sem ti že povedal, da te ljubim, in če se kaj spremeni, ti bom sporočil. Tako pač ne gre.
Zato je vredno vsak dan med večernim spraševanjem vesti premisliti, ali obstaja kaj, za kar bi se lahko zahvalili ali cenili pri svojem možu (ženi). To je razširitev priporočila iz Svetega pisma: Jezite se, a ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo. (Ef 4,26)
Če imate težave s pohvalo in vsaka dobra beseda s težavo pride iz vaših ust, je to jasen znak zamere v vašem srcu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
