Pred nekaj leti je Andreja Bakšič Grozdina prehodila slovenski in portugalski Camino in o tem že spregovorila v intervjuju za Aleteio. Pred enim mesecem pa se je vrnila s francoske Jakobove poti, zato smo z njo poklepetali tudi o tej izkušnji.
Kako ste se odločili, da po slovenskem in portugalskem Caminu prehodite tudi francoskega?
Ta želja je tlela v meni, zdaj pa se je tudi časovno tako poklopilo, da sem lahko šla. Želela sem preizkusiti samo sebe, da vidim, koliko sem zmožna zdržati in koliko sem močna. Zanimalo me je, kaj vse mi je bilo dano na tem Caminu. Ne morem reči, da sem šla z namenom, da bi karkoli v sebi razrešila ali da bi prosila za neko razsvetljenje.
Sem pohodnica, rada hodim in sem se želela preizkusiti v situaciji dolgotrajne hoje, kako se bom znašla v vsej logistiki na poti ter pri srečevanju s tujimi ljudmi. Hodila sem 33 dni. Ko sem se vrnila, sem nekaj dni malo več počivala, potem pa sem hitro prišla nazaj v domači ritem.
Ker je ta izkušnja še čisto sveža, še nisem povsem predelala, potrebovala bom nekaj več časa, da realno spoznam, koliko sem prehodila in kaj vse sem s tem dosegla.
Ste šli na pot sami?
Do izhodišča sem potovala skupaj s prijateljem, potem pa sem celo pot hodila sama. Pred nekaj leti, ko sem prehodila slovenski Camino, sem razmišljala o tem, da bi šla na španskega z možem, vendar se ni izšlo. Imel je preveč obveznosti v službi, ki bi jih težko odložil za cel mesec. Je pa rekel, da bi se nekoč rad tudi sam preizkusil na tej poti.
Oglejte si Andrejine fotoutrinke:
Kako so to, da greste, sprejeli domači?
Vsi so mi bili v oporo, mož mi je pomagal kupiti letalske karte, me peljal na letališče ... Zelo sem hvaležna, da imam moža, otroka in starše, ki me razumejo v teh mojih potrebah po hoji. Tudi sicer namreč včasih kdaj med letom začutim potrebo, da bi šla za dan ali dva sama hodit in nikoli nihče ne dela problema iz tega. Razumejo, da to potrebujem in mi teh mojih odhodov ne zamerijo ali očitajo.
Vsak dan smo se slišali prek video klica, tudi urejali stvari, ki jih je bilo treba urediti (recimo zadeve za šolo obeh otrok), tako da smo bili redno na zvezi. Na koncu poti smo že vsi komaj čakali, da se spet snidemo. Vsi so me prišli čakat na letališče. Ko smo se vrnili domov sredi noči, pa so me čakali tudi prijatelji, da so me pozdravili.
Oče mi je naredil velik napis dobrodošlice. Res se je bilo lepo vrniti. S tem, ko so mi povedali, kako so ponosni name, sem tudi sama spoznala, da morda sem pa res nekaj dobrega naredila s to hojo. Morda je še kdo drug kaj od tega odnesel, čeprav me je samo spremljal in ni bil fizično tam na poti.
Ste na poti doživeli kakšna presenečenja?
Od doma sem šla dobro pripravljena. Zato me je izjemno neprijetno presenetilo, ko se mi je že kar kmalu, okrog 10. dne hoje, pojavila močna pekoča bolečina nad gležnjem. To me je precej potrlo, jemalo mi je moč in dobro voljo. Ko sem šla k zdravniku, mi je rekel, da gre za vnetje. Nisem si upala niti pomisliti na to, da bi morala končati s hojo in da ne bi prišla do konca.
Bila sem žalostna, razočarana in jezna, zakaj se mi je to zgodilo, čeprav sem šla dobro pripravljena na pot. Res je pač, da precej hitro hodim in da morda vmes premalo počivam, prišteti je treba še težo nahrbtnika … Spoznala sem, da se ti na Caminu lahko zgodijo tudi stvari, ki jih ne pričakuješ.
Nisem obupala, malo sem si zmanjšala dnevne etape in malo več počivala ter vztrajala, čeprav je bila precej časa bolečina zelo močna. Spoznala sem, da nimam vsega pod nadzorom.
Je bilo v tem vendarle kaj dobrega?
Na poti so me ljudje kar poznali po tem, da imam težave z nogo, in so me že od daleč pozdravljali in spraševali, kako je moja noga. Tudi sicer so bili ljudje zelo prijazni in pozorni. Izjemno pa me je ganilo, ko je v nekem gostišču, kjer sem se ustavila, šla gospa iz Koreje, s katero sem se pogovarjala, prosit za led.
Prinesla mi ga je v svoji ruti, da sem si ga lahko položila na gleženj in si s tem hladila bolečo nogo. Taka dejanja ljubezni do sočloveka ti dajo upanje, da boš zmogel. Dobiš tudi vero v ljudi, čeprav živimo v tako norem svetu, da včasih že kar malo podvomiš.
Kako bi primerjali vse tri prehojene Jakobove poti?
Slovenski Camino je precej naporen, ker je precej vzponov, pa tudi zato, ker nimaš tako na gosto posejanih gostišč in prenočišč kot denimo v Franciji. Na portugalskem in francoskem Caminu srečaš tudi mnogo več ljudi, saj je vse skupaj zelo množično obiskano. Je pa tudi francoski naporen, saj je manj ravninski od portugalskega. Kjerkoli pa narediš 30 kilometrov na dan, je pač naporno, to je dejstvo.
Ste po tej izkušnji spoznali kaj novega o sebi in svojem življenju?
Spoznala sem, da imam doma vse, za kar sem morda mislila, da bom morala na Camino, da bom to doživela. Ni mi treba nikamor daleč, ker imam doma vse, kar potrebujem: ljubezen, skrb, toplino. Da tudi pozornost in ljubezen, ki ju prejemaš in daješ sopotnikom na poti, lahko daješ in prejemaš tudi doma. Dobila sem potrditev, da me res obkrožajo ljudje, ki me imajo radi in me sprejemajo v vseh mojih lastnostih, tudi odhodih.
Lahko podelite z nami kakšne ganljive trenutke s Camina?
Ganil me je Avstrijec, ki je razlagal, da je bil že večkrat hudo bolan. In se je odločil, da ker mu je Bog tolikokrat dal še eno možnost, se mu bo zahvaljeval s tem, da bo hodil, kolikor mu bo dano.
Ganila me je tudi Korejka, ki je spredaj v nahrbtniku nosila majhnega psička, ki je bil že skoraj slep. Bil je last njene mame, ki je nedavno umrla. Zato si je rekla, zdaj bom pa z njim prehodila to pot namesto pokojne mame, da vsaj midva vidiva to, česar mama ni mogla.
Izjemno ganljiv je bil tudi blagoslov redovnic v nekem manjšem kraju. Kako močno so nas prevzele z dejanjem blagoslova! Podelile so nam še čudovite obeske, ki so nam jih dale okoli vratu, nas objele in vsi smo jokali.
In pa tudi malo manj lep dogodek: ko se je pohodnica poškodovala (zlomila) gleženj in so jo na nosilih nosili po zelo nevarnem, strmem delu. Nekateri predeli po Caminu so kar nevarni in ta dogodek nas je opomnil, kako je treba paziti na vsak korak in biti izjemno pazljiv.
Imate že kakšne pohodniške cilje za naprej?
Hoja ti pride v kri. Trenutno nimam nobenega določenega projekta, vendar vem, da me bo enkrat spet zagrabilo in bom šla. Teh poti je po svetu še kar precej, pa tudi slovenski Camino je fajn, saj greš lahko, recimo, spet prehodit samo en delček, če te zagrabi. Velika prednost je to, da je blizu in da je doma, saj greš lahko samo za dva dni.
